05.11.2016

Izlet v neznano

Število udeležencev: 25
Vodil je Matej Jeram ob pomoči Nataše

Joj to vreme, v petek prekrasen sončen dan, v soboto ena sama sivina in to mokra sivina. A planinci vedno pravimo, da vreme je, le da je enkrat bolj, drugič pa manj svetlo. Torej, kljub slabi napovedi gremo! Kam? Ker smo prijazni in uvidevni se peljemo preko Idrije in spotoma pobiramo udeležence vse do Godoviča. Nato? Čez Črni vrh do Ajdovščine pa dalje do Nove Gorice, natančneje Vrtojbe, pa kar čez mejo v Italijo. Še vedno rahlo dežuje, a nič hudega. Zavijemo v smer Trsta, občudujemo obarvano grmovje, vedno več je rdečih in rjavih odtenkov. Že vidimo morje in skrajni čas je za jutranjo kavo. Tudi to skoraj, usodno potrebo smo potešili in začeli naš planinski del. V Sesljanu (Sistiana) sestopimo z avtobusa, še prej nam je Matej izdal, da gremo po Rilkejevi poti do Devina. Pot je speljana po robu prepadnih pečin tik nad Sesljanskim zalivom in je dobila ime po Rainerju Marii Rilke, avstrijskem pesniku, ki je precej časa preživel v teh krajih. V opisu poti piše, da je dolga dobra 2 km, da je razgledna in primerna za hojo v vseh letnih časih razen v dežju. To trditev lahko demantiramo, tudi v dežju se jo lahko prehodi, barve so tudi v dežju lepe, lužam po poti se lahko izognemo, razgled na morje je sicer bolj siv, devinski grad se tudi kmalu odkrije, ja, prav nič nam ni manjkalo. Prehitro smo bili v Devinu, stopili na avtobus, ki nas je zapeljal do gradu Miramare, Nataša nam je prej posredovala kar nekaj podatkov tako o gradu, kot o znamenitem parku. Nekateri so vstopili v grad in si ogledali izjemno bogato opremljeno notranjost, drugi smo se pa sprehodili po tem obsežnem parku pod mogočnimi krošnjami dreves. Po približno dveh urah se spet vkrcamo na avtobus, ki nas skozi kraške vasice pripelje nazaj v Slovenijo, do vasi Ivanji grad. Tu je nas pričakala prijazna domačinka Tedeja. Povabila nas je na čaj, razne »kapljice« proti mokroti, miza nam je ponujala tudi celo vrsto prigrizkov, domači sin pa nam je prav lepo igral na harmoniko. A čas hitro teče. Čeprav nismo videli sivkinih polj, si jih bomo pač ogledali v primernejšem času, smo zadovoljni nadaljevali do naše končne destinacije tega dne, do kmečkega turizma pri Francinovih v Avberju. Dodobra smo napolnili naše želodčke, zalili z dobrim teranom in sorazmerno zgodaj zaključili planinsko dejavnost tega dne ter se odpeljali proti domu. Smo bili kar zaskrbljeni, kakšno se stanje na našem koncu. Še tretji član družine Jeram, Tibor, je na avtobusu dodal svoj prispevek k lepemu izletu, dober pevec je! Prav lep dan smo imeli…

Katarina