17.2.2024

Doberdob in Redipulja

Udeležencev: 29 (po dolgem času napolnjen 30 - sedežni avtobus)
Vodili :Ivan Rupnik, Ivan Hadalin in Ivana Rupnik

V soboto 17. 02. smo se zbrali na AP v Cerknem in točno krenili na pot. Na Želinu so se nam pridružili še kar številčni udeleženci z idrijske smeri. Peljali smo se po soški cesti in v Rožni dolini naredili krajši postanek. Nadaljevali smo proti Mirnu, kjer smo prečkali italijansko mejo. Ivana nam je povedala nekaj o zgodovini Doberdoba in Redipulja (Sredipolja). V Doberdobu smo izstopili na začetku vasi in takoj pričeli pohod v smeri Gradina, kjer je bil še nedavno sprejemni center za Deželni naravni rezervat Doberdobskega in Prelosnega jezera z muzejem in restavracijo ter barom, a je žal vse zaprto zaradi pomanjkanja delovne sile (kako znano to zveni, ane?). Ravninska pot nas je vodila skozi opuščeni kamnolom proti koči Cadorna, spotoma smo obiskali še čredo osličkov. Pri koči smo skozi rov pristopili na razgledišče za lep pogled na Doberdobsko jezero in okolico. Tu nam je kandidatka za vodnico Jasmina podala nekaj podatkov o tem jezeru. Takoj ob koči smo se povzpeli po strmih in visokih stopnicah na 160m visoki Črni hrib. Sledilo je praznjenje nahrbtnikov. Sedeži v restavraciji Pod milim nebom niso bili ravno najbolj udobni, a včasih so rekli, da je bolje slabo sedeti kot dobro stati,  kljub temu smo nekateri izbrali slednjo možnost. Po krožni poti smo se vračali nazaj v Doberdob. Vrata cerkve sv. Martina so bila odprta in smo lahko pokukali vanjo, pa tudi šola Prežihovega Voranca je lepa stavba. Pot smo nadaljevali v smeri Redipulja oz. Sredipolja. Čeprav položna pot je zahtevala pozornost s svojimi »kamenčkastimi okraski«. Nekateri so zavili še po brezpotju na razgledno točko izven poti, ko sta se skupini spet združili, smo pot nadaljevali proti mogočni kostnici v Redipulju. Le nekaj metrov pred vhodom h kostnici na njenem vrhu smo naleteli na nenavaden vlak. Po sredini asfaltne ceste je marširala kolona gosenic borovega prelca. Res nenavadno. Ogledali smo si še muzej in kapelico na vrhu kostnice, nato pa se spuščali k njenemu vznožju. Tu smo se še »gasilsko« fotografirali in odšli na parkirišče, kjer nas je čakal avtobus. Pot, dolgo okrog 13 km smo opravili v zmernem tempu z vsemi postanki v dobrih petih urah.

Zapeljali smo se še na kavico na Cerje. Pogledi so se ustavljali na po požaru leta 2022 uničeni naravi. Nekaj na novo zasajenih dreves smo tudi opazili, torej obstaja upanje, da bodo črni Črni hribi spet zeleni.

Ivan Rupnik

Fotografije: Ermin Oblak