Jože Vidic
Domobranski vodnik jih je peljal skozi meglo

Po bitki na Poreznu 24.marca 1945 so esesovci s Koroške v gorsko vasico Jesenice pripeljali 147 ujetih borcev NOV. Niso jih ne mučili, ne zasliševali in ne popisali. Zaprli so jih v prazen Sovrčenov hlev. Zjutraj so jih po skupinah vodili ven in postrelili na raznih krajih okrog vasi. V dveh urah so postrelili 106 mladih fantov in mož. Bila je cvetna nedelja, 25. marca 1945.

Ob vsakoletnem spominskem pohodu na Porezen govorniki na proslavi ob spominskem obeležju na vrhu te planine, časopisi, radio in televizija, poudarjajo predvsem bitko, mučeniško smrt ujetnikov pa omenijo le v enem ali dveh stavkih. Ni znano, da bi bilo med minulo vojno še kje v Sloveniji v enem hlevu zaprtih skoraj stopetdeset Borcev NOV. Zjutraj so nekatere ločili iz hleva, za ustrelitev pa.jih je bilo določenih stodeset, vendar so se štirje po čudežu rešili. Eden se je v hlevu zakopal v suh ovčji gnoj, drugi z zvijačo (ki bo opisana v nadaljevanju), tretji z begom, med katerim ga je zadelo sedem strelov; četrtega je oficir ustrelil dvakrat v glavo, da je padel na obraz. Bil je v globoki nezavesti, a ostal je živ.

19. marca 1945. leta je iz Škofje Loke, Kranja, Krope, Radovljice in Bohinja proti Sorici, Jelovici in Blegošu krenilo pet esesovskih policijskih polkov. Istega dne je štab Kosovelove brigade, ki je bil na Kladju nad Cerknem, od štaba korpusa dobil ukaz, da se mora brigada prebiti skozi sovražnikove vrste v zaledje, bodisi prek Dolomitov na Notranjsko ali pa proti Gorenjski (Bohinju, Pokljuki). V tistih dneh se je brigadi priključilo sto novincev, inženirski bataljon 31. divizije, igralska skupina Devetega korpusa in člani pevovodskega tečaja; skupno je bilo v brigadi 416 borcev, toda niti polovica od teh ni bila  sposobna za boj. 

22. marca  zvečer je brigada krenila na Črni vrh nad Gorenjimi Novaki pri Cerknem in tja prispela uro pred polnočjo. Na dokajšnje presenečenje je tam že bilo preko tisoč borcev in civilistov-aktivistov OF iz raznih enot in krajev, prihajali pa so še novi. Tu so bili Gorenjsko vojno področje, delavski bataljoni, transportna četa, komande mesta Kranj, Škofje Loke in Cerknega. Oblastni komite KPS za Gorenjsko z zaščitnim bataljonom, Škofjeloški odred in dve italijanski brigadi.

V knjigi Kosovelova brigada njen pisec Radosav Isaković-Rade navaja, da jih je bilo vseh skupaj 2500. V jubilejni brošuri Porezen 1945-1980 pa je politični komisar Gorenjskega vojnega področja Janko Urbanc-Olga zapisal, da se je na Črnem vrhu zbralo okoli 4000 borcev, bork in aktivistov. Poveljniki vseh teh enot so se morali na hitrico zediniti za smer umika oz. preboja, kajti esesovske enote so se nevarno bližale in zapirale obroč.

Okrog polnoči je Kosovelova brigada nadaljevala pohod čez globoko vsekano korito med osamljeno kmetijo Bitenc in zaselkom Javor. Za brigado je šlo okoli sto borcev Gorenjskega vojnega  področja, za njimi Škofjeloški odred, Oblastni komite, italijanski brigadi, na repu pa glavnina Gorenjskega vojnega področja in aktivisti-civilisti.

Izvidniška patrulja prvega bataljona Kosovelove brigade je ugotovila, da na cesti med Železniki in Petrovim brdom, kjer se cesta spušča proti Podbrdu v Baški grapi, sovražnika še ni. O tem je kurir hitro obvestil štab bataljona, ta pa štab brigade. Prvi bataljon se je urno spustil v grapo in zasedel položaje za zavarovanje kolone na obeh straneh ceste. Pot proti Ratitovcu je bila prosta.

Noro povelje

Žal štabovci niso vedeli, da so nemške enote že dva dni po Ratitovcu in Jelovici zaman iskale enote NOV in da so se iz omenjenega pogorja že umaknili. Iz Bohinja so vse esesovske enote premestili z vlakom, nekatere pa peš čez gorovje v Baško grapo. Če bi tedaj izmučena partizanska kolona hitro krenila naprej, ne bi do Bohinja srečala nobenega nemškega vojaka. Bila bi rešena. Toda zgodilo se je nekaj nenavadnega, norega. Medtem, ko je prvi bataljon ob cesti zaman čakal na prihod brigade in drugih enot, je štab le-te po zvezi od borca do borca dobil sporočilo: Kosovelova nazaj. Zakaj? Odgovor: Ukaz člana štaba korpusa. In vse enote so se vrnile nazaj na Črni vrh. To je bila napaka, ki je zakrivila veliko človeških, osebnih in družinskih tragedij, krvi, solza in življenj. Poveljnike in politične komisarje vseh enot so poklicali na sestanek v Slugovo dolino, ki je med Blegošem in Črnim vrhom. V neki hiši sta sestanek vodila član štaba 9. korpusa Rudi Kodrič-Branko in sekretar Oblastnega komiteja Jaka Štucin.

Na sestanku sta dva dobra poznavalca tega operativnega področja predlagala in z vso ostrino branila vsak svojo smer preboja. Poveljnik Škofjeloškega odreda Oto Vrhunc-Blaž Ostrovrhar je predlagal vzhodno smer: Črni kal – Rovt - Dolenja vas - Mohor. Poveljnik Gorenjskega vojnega področja Albin Drolc-Krtina pa zahodno smer po grebenu proti Cimprovki, Rovtarju, Lajnarju in Soriški planini, kjer so znana smučišča in Litostrojska koča. To sta povsem različni smeri, vendar je bil Krtinov predlog daleč boljši. Oto Vrhunc je pač hotel na »svoje škofjeloško področje« in v bližino svojega rojstnega kraja. Usodno zmoto je spoznal še istega dne pred polnočjo, ko je bil njegov odred povsem razbit. Dvanajst dni kasneje je bil Vrhunc blizu vasi Topole nad Selcami ranjen in da ga ne bi zajeli domobranci, se je sam ustrelil. Krtina pa se je nekaj let po vojni smrtno ponesrečil med delom v tovarni v Kranju.

V Slugovi dolini so se sporazumeli, da bodo enote razdelili v dve koloni. V prvi so bili: 10. brigada Srečka Kosovela, Gorenjsko vojno področje, inženirski bataljon 31. divizije, igralska skupina 9. korpusa in del osebja korpusnih delavnic, skupno od 1400 do 1500 mož in žena. Med njimi je bilo precej neoboroženih. Vse že prej naštete druge enote so tvorile drugo kolono (smer pohoda: Blegoš - Jelovica - Bohinj).

Kolona v strminah

V noči med 23. in 24. marcem je prva krenila proti Poreznu z namenom, da naslednji dan nadaljuje pohod proti Soriški planini in naprej v Bohinj. Pred pohodom so izločili ranjene in take, ki niso bili sposobni za tako naporno pot. Razdelili so jih po skupinah, vsaki dodelili po enega spremljevalca, ki je dobil nekaj sanitetnih zavojev in hrano za tri dni. Naročili so jim, naj se skrijejo in znajdejo, kakor vedo in znajo. Zaradi varnosti je dva kilometra dolga kolona hodila naravnost navzgor v strmine a1i pa bočno, na drugih krajih pa spet strmo navzdol. Nekaj živali se je skotalilo po strmini, nekaj pa so jih dali kmetom, da bi kasneje prišli ponjo, a so jo zaplenili Nemci. Na južnih pobočjih so bila tla razmočena in blatna, v senčnih globelih in na višini nad tisoč metrov pa so bili zameti južnega snega, ki se je borcem vdiral do kolen.

Zadnji del kolone je prispel na Porezen v zgodnjih jutranjih urah. Od Črnega vrha so prehodili 20 km dolgo in izredno težko pot. Pihal je močan in ledeno hladen veter. Mnogi so od utrujenosti, lakote in mraza tako otopeli, da jim sploh ni bilo mar za povelja in navodila. Njihova edina skrb je bila, kje bodo lahko nekaj ur v miru prespali in tako pričakali sonce. 

Po grebenih Porezna (najvišji vrh je na 1632 m) je italijanska vojska zgradila močne utrdbe že pred napadom na Jugoslavijo. Tod je namreč potekala državna meja. V skale so skopali dolge hodnike, ki so se na vzhodni strani končali z bunkerji za mitraljezce. Zgradili so več vojašnic, ki so bile tedaj zametene s snegom in so jih komaj odkrili. Največja vojašnica je bila tista, ki so jo pred leti preuredili v planinski dom. Štab in poveljniki so bataljone in posamezne čete razporedili na položaje in posamezne mitralješke skupine v italijanske bunkerje. Množico borcev in civilistov so spravili v prostorno vojašnico, mnogi pa so si sami našli zavetje v rovih, raznih utrdbah in luknjah v skalah.

Izdaja in sledi

So Nemci vedeli za to množico na Poreznu? Na to vprašanje Radosav Isaković v knjigi o Kosovelovi brigadi odgovarja: Med pohodom Kosovelove brigade s Kladja na Črni vrh 22. marca zvečer je neznanokam pobegnilo preko dvajset novincev - mobilizirancev, nekaj od teh pa je kolono zapustilo, ko so s Črnega vrha krenili proti Poreznu. Precej novincev je že pred bitko zapustilo položaje na Poreznu. Nadalje je štab brigade poslal izvidniško patruljo k nekaterim kmetijam v Divači. Noben od te obveščevalne patrulje se nikoli več ni vrnil, vsi so izginili brez sledu. Tedaj je namreč v Davčo že prispel 13. SS policijski polk, 14. divizije SS.

Za kolono 1400 ljudi je ostala dobro vidna sled, verjetno pa so nemški izvidniki kolono tudi videli, saj je bil štab esesovskega polka s poveljnikom majorjem Schmidtom že v bližini. Le-ta je zjutraj ob treh poslal približno 600 policistov za kolono, ki jo je vodil eden od škofjeloških domobrancev, vsekakor zelo dober poznavalec tega gorovja. Zjutraj so neopazno v gosti megli zasedli zahodna pobočja Porezna. V vojaški vedi je ta manever znan najmanj že tisoč let; po bližnicah prehiteti sovražno kolono in pričakati v zasedi, kjer te najmanj pričakujejo. To je prestrezanje. Ker pa so esesovski oficirji pravilno ocenili, da ta izmučena kolona ne bo mogla s Porezna takoj naprej, so jo napadli iz smeri, ki jo partizanski poveljniki niso zavarovali, kajti iz zahodnega pobočja niso pričakovali napada.

Partizan izbira, kdo bo ustreljen in kdo ne

Radosav Isakovič, ki je bil tedaj načelnik štaba Kosovelove brigade, je opisal šolski primer malomarnosti. Borci, ki so bili v zasedi med sedlom Mederc in vrhom Porezna, so pred zoro slišali tope udarce. Zaseda je pravilno sklepala, da gre pod njo dolga kolona. O tem so obvestili komandanta bataljona Franca Zorna, ki je dremal na nekih snetih vratih. Zorn je podvomil, da bi to bila sovražna kolona in ko je o tem obvestil še komandanta brigade, je tudi on menil, da gre spodaj po poti kaka partizanska kolona proti Baški grapi. Bili pa so esesovci, ki jih zaseda zaradi megle ni videla, le slišala jih je. Tako so se vrstile usodne napake.

Smrt iz megle

Zjutraj se je Porezen lesketal od sončnih žarkov. Bila je sobota, 24. marca 1945. leta, dan pred cvetno nedeljo. Na najvišjem vrhu Porezna in na pobočju do strmine pri vojašnici je bilo na prostem le okoli petdeset borcev in komandirjev, vsi drugi so dremali po rovih, bunkerjih in v obeh hladnih betonskih vojašnicah. Ob osmih zjutraj so opazovalci opazili sovražno kolono, ki je štela kakih petdeset mož in približno deset natovorjenih mul in konj. K vsem enotam so poslali ukaz o strogi pripravljenosti in da na to kolono ne smejo streljati, da ne bi s tem odkrili svojih položajev. Očitno je bilo, da je omenjena kolona nosila hrano in strelivo za udarno esesovsko skupino.

Čez petnajst minut je vrh Porezna pokrila gosta megla. Vse kosovelovce so poklicali iz bunkerjev in vojašnic na že prej določene položaje, a so mnogi raje še naprej dremali. Minilo je še petnajst minut, borci pa še niso zasedli ukazane jim položaje. Tedaj so se iz goste megle na širini 300 metrov vzdolž glavnega grebena izza hrbtov poveljnikov in borcev pojavili esesovci in začeli silovito streljati na vse strani. Vnel se je boj. V začetku so si bili zelo blizu, menda dvajset metrov.

Že v prvem naskoku so esesovci zavzeli vrh Porezna. V podzemnih rovih in bunkerjih je zavladala nepopisna panika. Vhodi v te rove so bili zelo ozki, za izhode na drugi strani pa niso vedeli. Roji svinčenk so udarjali pred vhode rovov in bunkerjev. Med prvimi so padli poveljnik tretjega bataljona Kosovelove brigade in njegov namestnik in namestnik poveljnika Gorenjskega vojnega področja Andrej Žvan-Boris. Vsi trije so do smrti streljali na sovražnike in branili vhode v rove. Kmalu za tem so Nemci jurišali.

V podzemeljskih rovih in bunkerjih je bilo okrog 300 borcev in bork, od teh se je polovica rešila, za druge pa je bil izhod že prepozen. Padli so pri izhodu, zato so drugi ostali notri in bili zajeti. V teh rovih so se vrstile drame. Mnogi so se v temi na vsak način skušali izriniti ven, zato je vse preklinjalo in kričalo, ker ni nihče vedel, zakaj tisti blizu izhoda ne zbežijo.

Največ borcev in bork je bilo v vojašnici, v kateri je sedaj planinski dom. V gosti megli Nemci še niso mogli streljati na to vojašnico, zato so se vsi rešili, teh pa je bilo kar blizu osemsto. Po zaledenelih in potem zasneženih strminah so bežali proti Baški grapi, drugi proti Davči, sploh v razne smeri. Tisti, ki so bili zajeti v Baški grapi, so bili nekaj dni zaprti v kleti osnovne dole v Podbrdu, od teh nobenega niso ustrelili. Morda zato, ker tam tedaj niso bile enote esesovcev.

Po grebenih Porezna so srditi boji besneli še naprej vse do ene ure popoldne. Kljub obupnim razmeram je brigadni sanitetni referent in zdravnik Bohumir Medek, po rodu Čeh, pozneje v poročilu zapisal, da je s pomočnikom Vaskom Kalambajevim dal na Poreznu pomoč 35 ranjencem, od katerih je bilo devet huje ranjenih.

Krožna obramba

Postopoma so se vse enote umaknile na vrh Koča (1512m), kjer so organizirali krožno obrambo. Še med hudimi boji med Kočem in Poreznom so posamezniki, manjše in večje skupine brez besed zapuščale bojišče. Odhoda aktivistov, članov komande mest, borcev iz delavnic ni mogel nihče preprečiti, niti ni kdo poskušal, ker ni bilo enotnega poveljstva, ob splošni tragediji pa je bila morala večine na zelo nizki ravni. Prostovoljno so se na črnem vrhu priključili koloni, prostovoljno so odšli, vsakdo v smer, za katero je menil, da je najbolj varna. 

Prvo organizirano skupino je s Koča odpeljal kapetan Krtina. V njej je bilo od 50 do 60 borcev. Čez Petrovo brdo in Lajnar so brez težav prišli v Bohinj. V Ravnah nad Bohinjsko Bistrico ni bilo Nemcev, zato so prespali v bližnjih lesenih kočah. Naslednji dan so počivali. Bohinjci so jim prinesli hrano, zvečer (bila je cvetna nedelja, 25. marca), ko so se pripravljali za odhod v Staro Fužino, je za njimi prišla kolona kosovelovcev (s Krtinom so bili namreč predvsem pripadniki Gorenjskega vojnega področja).

Zadnja večja sovražnikova skupina, ki je vodila 146 ujetih borcev, se je spustila s Porezna okrog dveh popoldne proti vasi Jesenica. Vendar je za zaščito vse do večera na vrhu Porezna ostalo še dvajset esesovcev.

Ob štirih popoldne je zadnja skupina borcev zapustila Koč in po isti poti odšla v Bohinj. V koloni je bilo 260 borcev in bork, od tega 130 kosovelovcev. Od 23 ranjencev so jih devet morali nositi in od teh so med potjo trije umrli. Vsi ti nesrečniki s Porezna so se zbrali na Uskovnici, kjer pa za vse ni bilo prostora, zato je večja skupina odšla na Rudno polje na Pokljuki. V naslednjih dneh so v Bohinj preko Petrovega brda ali gorskih vasic Rut in Grant v Baški grapi (znanih po organizaciji TIGR, ki so ji pripadali domala vsi vaščani), prihajali posamezniki, večje in manjše skupine.

Nazaj na Porezen

Z Uskovnice je štab Kosovelove brigade poslal šest telesno, psihično in politično močnih nižjih starešin nazaj na Porezen z nalogo, da pregledajo položaj, preštejejo mrtve, poiščejo komandanta brigade (ki je bil medtem sicer ranjen že na poti v Bohinj), zberejo v kolono razhajkance in pripeljejo v Bohinj. Na vrhu so naleteli na dve mladinki iz vasi Jesenica, ki sta med mrtvimi iskali vaščana in na kup nosili razmetano orožje in opremo. Skupaj so našteli 32 padlih.

Desetega aprila 1945 leta je Kosovelova brigada zapustila Bohinj in odšla na Cerkljansko. Dva dni pozneje je ves drugi bataljon odšel na Porezen in pokopal padle borce. Tedaj je brigada štela le 140 borcev, torej za eno četo. V naslednjih dneh se ji je priključilo še nekaj razhajkancev, štab divizije pa ji je dodelil še ruski bataljon, ki se je vrnil iz Benečije. 28. aprila 1945 leta je brigada, ki je štela 250 borcev, pod vodstvom novega poveljnika Karla Masla (narodnega heroja) in politkomisarja Oskarja Mahniča krenila proti Trstu. Po ogorčenih bojih za Opčine je šla v noči na prvi maj neopazno prek nemške obrambne linije v tržaško predmestje Rojan, zavzela štiri vojašnice in prodrla do pristanišča. Mesto je zajel vaI oborožene vstaje in naslednjega dne je bilo osvobojeno. Kdo bi verjel, da bodo borci in starešine to zmogli po hudem porazu na Poreznu!

Sto smrtnikov v Sovrčenovem hlevu

Če bi šteli žrtve od tiste noči, ko so se vse enote nameravale prebiti čez Selško Soro in Ratitovec v Bohinj, a so se po nerazumljivem ukazu morali vrniti nazaj na Črni vrh, potem je treba zapisati, da je prvi izgubil življenje sekretar komiteja SKOJ Kosovelove brigade Lado Majerle. Ko se je v koloni vračal nazaj na Črni vrh, je v bližini steze zagledal svetleči konzervi. Verjetno je mislil, da jih je kdo izgubil. Pohitel je tja, tedaj je odjeknila eksplozija. Bila je mina presenečenja, ki so jih nastavili Nemci kot vabo lačnim partizanom. Sekretarjeve ostanke so pobrali v šotorsko krilo in pokopali pod bližnje drevo.

Več sreče je na Poreznu imel borec Franc Furlan, ki se je v megli zrinil iz rova, ko so okrog njega sikale svinčenke. Plazil se je po snegu in se ob žični oviri zaril vanj. Potuhnil se je med padle borce in šele zvečer pokukal iz snega, ko na Poreznu, razen padlih ni bilo več borcev in ne esesovcev. Kako so bili njegovi soborci presenečeni, ko se je nekega dne pojavil na Uskovnici.

Pretresljiv je primer komandirja čete Angela Stepančiča. Ko se je zadnja kolona z ranjenci umaknila s Porezna, ga je nezavestnega in hudo ranjenega pustila pri nekem kmetu v Rovtu pri Petrovem brdu. Zjutraj so prišli policisti, ga odkrili v skrivališču ter pri priči ustrelili.

O tragediji na Poreznu in v vaseh, kjer so postrelili ujetnike, je bilo doslej napisano in objavljeno že veliko člankov v raznih časopisnih, revijah, brošurah in knjigah. Vendar pisci navajajo različno število padlih in ujetih borcev. Tako je na primer na spomeniku v vasi Jesenica zapisano, da so okrog vasi postrelili 97 ujetnikov, nekateri pisci pa so navajali 99, 100, 101 in 102 žrtev.

Na jubilejnih spominskih proslavah govorniki ponavljajo, da je Poreznu padlo 32 borcev in funkcionarjev, tej številki lahko verjamemo, ker so jih pokopali kosovelovci. V nobeno številko pa nista všteta Stepančič in Majerle. Prepričan sem tudi, da je marsikateri ranjenec umrl med begom skrit v kaki skalnati votlini. 

Mnogi govorijo, da Nemci na Poreznu sploh niso imeli žrtev. V Isakovičevi knjigi je zapisano, da so esesovci ujetnikom na Poreznu zvezali roke na hrbtu in nato še po deset in deset skupaj za vratove. Andrej Čufer iz Zakojce, tedaj star 39 let, mi je 28. januarja 1991 leta na Jesenicah izjavil, da on in še mnogi niso bili zvezani. Za vrat je bila zvezana le ena skupina in še to so morali zaradi hoje po strmem pobočju kmalu odvezati.

Vasici Jesenica in Orehek sta ob vznožju hriba Kojce in Porezna z zaselki Nemci in Orehovska grapa. Nekoč je bila v Orehku šola, v kateri je pisatelj France Bevk iz bližnje Zakojce prvič nastopil službo učitelja. Ob začetku napada Italije in Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 so prebivalce teh vasi evakuirali v Italijo, v Montecatini. V Jesenici je bilo tedaj 32 domačij s 185 prebivalci. V to vas so esesovci pozno popoldne, na soboto. 24 marca 1945, pripeljali 147 ujetnikov. Vse so zaprli v Sovrčenov hlev.

Prestrašeni so se stiskali v kavernah

Jaka Slivnik iz Podhoma še tistih trenutkov spominja takole: »Z bratom Francem so naju na Poreznu tako trdo zvezali z vrvico, da kmalu nisem več čutil prstov. Na to sem opozoril vojaka, ki se mi je zobno nasmehnil in rekel: Saj jih ne boste več potrebovali, ker vas bomo postrelili. Že na Poreznu so nam sneli prstane in verižice, iz žepov in nahrbtnikov pa vse, kar je bilo količkaj vredno.

Zvečer so nam v Sovrčenov hlev prinesli kuhan krompir, za vsakega po dva ali tri. Naših priimkov in imen si niso zapisali. Zjutraj so nas po dvajset in dvajset vodili ven, kjer so iz vsake skupine izločili nekaj ujetnikov (po pripovedovanju Andreja Čuferja so iz prve predvsem obrtnike), nismo pa vedeli zakaj. Podoficir je ob hlevnih vratih vedno zaklical: »Naslednja skupina!« Tako se je vsak sam odločil, kdaj bo skočil tja v vrsto. Ne trdim, da je bilo v vsaki skupini enako število ujetnikov. Ko je podoficir ocenil, da je skupina dovolj velika, je zakričal: Dovolj! in zaprl vrata.

Stali smo v vrsti, čakali na sodbo. Oficir je hodil pred vrsto gor in dol. Vprašal me je, od kod sem doma in kaj sem po poklicu. Odgovoril sem mu, da sem kmet in hotelir iz Podhoma, po nemško Bucheina. Prezirljivo in zviška je pripomnil: Hotelir in komunist. Ne, ne, nisem komunist. Pred nekaj dnevi so me mobilizirali, še prej pa obsodili na smrt kot boržuja. Poznate župana z Bleda? Da, sem odvrnil. Kako se piše? Franc Paar. Zelo dobro sva se razumela, ker je tudi on hotelir. Tehtal je moje besede, nato pa izrekel nenavaden ukaz: Iz vrste izločiti vse Blejce. 

Ocenil sem, da nas je okoli sto (tedaj dve skupini še nista bili zunaj, ampak še vedno v hlevu). Šel sem od prvega do zadnjega. Nobenega Blejca nisem prepoznal ali pa ga ni bilo med ujetniki. Iz vrste sem izločil Trnarja s Poljšice in Račnikarjevcga Jaka s Krnice (to sta gorjanski vasici). Oba sta že umrla. Trem Jeseničanom in nekomu iz Lesc sem pokazal, naj stopijo na stran, čeprav nobenega od teh nisem poznal.

Ujetniki so slutili, da tisti, ki jih izločam, ne bodo postreljeni, zato so me glasno prosili, ko sem šel mimo njih: Še mene, prosim, še mene, doma imam kopico otrok . . .

Noben od oficirjev še ni rekel, da bo kdo ustreljen, toda to smo vsi pričakovali. Ujetniki, ki so jih že pred menoj izbrali oficirji in nato še jaz, smo se usedli blizu hleva. Ustreljen bo, kdor se bo ganil, so nam zagrozili in pokazali na tri mitraljezce, ki so imeli proti nam uperjene cevi. Drugi so morali nazaj v hlev. Vznemirjen sem kljub prepovedi skočil pokonci in po nemško rekel: Gospod major, ali grem lahko še jaz z njimi, da bova z bratom skupaj! Kako sem mogel pozabiti nanj? Zakaj že prej nisem opozoril majorja na brata?

S prstom sem kazal na brata Franca, major pa mu je ukazal, naj se nam priključi. Potem se je začela moritev. Po skupinah so jih vodili ven in jih streljali. Od tam, kjer smo mi sedeli, nismo mogli videti hlevnih vrat in zato tudi nobene skupine, ki je š1a na morišče. Pozneje tudi postreljene nismo videli. Šele po vojni smo zvedeli, da so jih postreli v raznih krajih v okolici vasi. Pred ustrelitvijo pa so se morali v hlevu vsi, ki so imeli nove angleške uniforme, sleči, obleči pa nekateri od nas. Slečenim v hlevu pa so dali stare civilne obleke. Menda so zamenjavo uniform opravili zato, da so nas pozneje, ko smo š1i proti Orehku, slikali, slike pa uporabili kot dokument, da so zajeti britansko vojaško misijo. 

Odrešilna zvijača

Ni samo Slivnik izločeval iz vrste tistih, ki niso bili ustreljeni. S tem v zvezi iz knjige Kosovelova brigada navajam dve izjavi. Stanko Glavič: ”Zdi se mi, da sem bil v predzadnji skupini, ki so jo prignali iz štale, ukazali so mi, naj grem na desno k manjši skupini, drugi pa na levo, kjer je bila večina. Nenadoma mi je nemški major ukazal, naj iz zadnje skupine odberem štiri fante, ki niso komunisti in so bili pred kratkim mobilizirani. Ker nisem nikogar poznal, sem te štiri pokazal na slepo. Nato je major ukazal, naj večjo skupino odženejo nazaj v hlev. Stanko Lesjak, nekoč načelnik obveščevalnega centra Kosovelove brigade, se svoje zvijače spominja takole: »Ko so nas nagnali nazaj v hlev, so nas nemški vojaki priganjali s kopiti pušk in brcami, naj si hitro slečemo angleške uniforme in škornje. V spodnjem perilu sem se postavil ob strani in oblekel stare krpe. Oficir mi je pokazal, naj odnesem slečene uniforme ven za podoficirjem. Moral sem se še enkrat vrniti. Ko sem prišel iz hleva z uniformami, sem opazil, da se je podoficir začel pogovarjati s svojimi vojaki. Kot blisk mi je šinila v glavo odrešilna misel. »Pomešal sem se med izločene ujetnike.« 

Domobranci prevzamejo ujetnike

V vasi Jesenica je ostalo živih 38. Dva policista sta tri ujetnike odpeljala v Grahovo v Baški grapi, kjer sta jih izročila tamkajšnjim domobrancem. V Baški grapi je bila tod edina domobranska postojanka, ustanovljena leto dni poprej kot podružnica tolminski postojanki. Sicer pa so bili primorski domobranci organizirani v tako imenovani Slovenski narodno varnostni zbor, ki mu je poveljeval polkovnik Kokalj, sedež pa je imel v Trstu (uradno torej primorska ni imela domobrancev, pač pa SNVZ). 

Na Reki je prenočilo 35 ujetnikov, ki so jih zjutraj razdelili v dve skupini. 25 ujetnikov so odpeljali v Grahovo, kjer so jih prevzeli domobranci in jih naslednjega dne s tovornjaki odpeljali do Mosta na Soči (ker je bila železniška proga razrušena), naprej pa z vlakom v goriške zapore:

Rešitev v ovčjem gnoju

Od 110 na smrt obsojenih v Sovrčenovem hlevu so štirje ostali živi: obveščevalec Stanko Lesjak, Tone Ravnik, Ivo Kovač in Rudi Vidmar. Le slednji si je našel skrivališče v hlevu. Rudi Vidmar živi z družino v rojstni hiši v Dolenji vasi pri Senožečah v sežanski občini. Kot kmečki sin in izučen kovač se je januarja 1944. leta priključil Kosovelovi brigadi, star 18 let. Preberimo njegove spomine: »Prestrašeni smo se stiskali v kavernah. Po planini so odmevali rafali in eksplozije bomb; ena od teh je eksplodirala pred vhodom v naš rov. Na ostro in grozeče nemško povelje smo morali ven in se uleči na trebuh na sneg, z iztegnjenimi rokami naprej. Poleg mene je ležal zdaj že pokojni Slavko Štefin iz Postojne. Esesovec mu je ukazal, naj si takoj sezuje nove rjave škornje. Ob bližnji bodeči žici, ki so jo že pred vojno postavili italijanski vojaki, sva videla padlega borca. Štefin, ki je bos drgetal od strahu in mraza, je zapičil pogled v njegove čevlje. Esesovca, ki mu je vzel škornje, je vprašal, če mu jih lahko sname in obuje. Odgovoril mu je v ruščini, ker je bil Rus, in pomignil z glavo, da lahko. Roke so nam zvezali z vrvicami od padal, ki so jih našli v naših nahrbtnikih; nekatere so zvezali z navadno, druge s telefonsko žico. Okrog vratu so nam obesili orožje brez streliva, na pleča pa zaplenjene nahrbtnike. Zjutraj so nas po skupinah vodili ven in spraševali, od kdaj je kdo partizan (bandit), od kod je doma in kaj je po poklicu. Zbegan in omotičen sem hitrih korakov hodil gor in dol po hlevu in iskal prostor, kamor bi se skril. V hlevu ni bilo živine. Gospodarjev brat Franc Feltrin je bil partizan od decembra 1942. leta, zato so Italijani Gabrijelu Feltrinu zaplenili vso živino, po kapitulaciji Italije pa še dvakrat Nemci. Sovrčenovi so vse do italijanske zaplembe živine redili po 15 glav goveje živine, ovce in konja. Gospodar Gabrijel je bil od leta 1942 v internaciji v Gradežu pri Trstu, njegova žena Francka pa v internaciji v Kostanjevici na Krasu. Marca 1945. leta je bila v hiši sama z dojenčkom, a se je pred prihodom Nemcev umaknila k sosedu, v svojo rojstno hišo. V hlevu je bil ob zidu samo kup ovčjega gnoja. V njem sem videl mogočo rešitev; začel sem grebsti, ko me nekdo vpraša, kaj hočem. Pomagal me je pokriti in poravnati gnoj, pa še nekaj slame je natresel nanj. Slišal sem, kako so odhajale skupine na zadnjo pot. Po govorici sem ugotovil, da so med sovražniki tudi Italijani, Rusi in Mongoli, po vojni pa sem od vaščanov zvedel, da je bilo vmes tudi nekaj Slovencev. Ko so vse postrelili in ni bilo nikogar več v hlevu, je nekdo nekajkrat zabodel vile v gnoj, enkrat tik poleg mojega škornja. Slišal sem korake, ki so se oddaljevali, in škripanje širokih vrat. Še nekaj kričanja je bilo slišati in nato je bilo vse tiho. Čez čas sem za nekaj minut zadremal, zaspal. Zbudilo me je škripanje vrat. Previdno sem pokukal iz gnoja. Med vrati sem zagleda fantka, starega kakih deset let. Vprašal sem ga, če so Nemci še v vasi. Tako se me je prestrašil, da je brez odgovora pobegnil domov in materi povedal o prikazni v hlevu. Spet sem se zaril v gnoj. Fante, je bil Dominik Mrak. Prišla je njegova mati Antonija s skupino majhnih otrok. V vasi ni več Nemcev, patruljirajo pa v okolici, je rekla. Neka ženska mi je prinesla mleko, vsi pa so me prosili, naj se previdno odstranim iz vasi. Če me zalotijo v vasi, bodo vse pobili in požgali. Rudi Vidmar je več dni taval okrog, se skrival, prosil za kruh, repo ali korenje. Ljudje so bili brez hrane. Naletel je še na dva razhajkanca, nato so skupno poiskali štab korpusa. Krajevna skupnost Orehek je Rudija Vidmarja razglasila za častnega člana.

Biti ustreljen in po čudežu preživeti

O tragičnih dogodkih na Poreznu priča elektrikar Franc Sušnik, Bvažovčev iz Zasipa: Bil sem med tistimi srečneži, katerim je nemški oficir brez vprašanj z roko pokazal, naj izstopijo iz vrste. Zakaj? Nismo vedeli. Niti tega ne, ali bodo postrelili našo skupino ali tisto, ki je odšla nazaj v hlev.

Blizu gospodarskega poslopja smo morali tiho sedeti. Oficir nas je ,vljudno' opozoril, naj se ne ustrašimo poka, ker bodo razstrelili neko skalo. Sedeli smo na takem kraju za zidom, da nismo videli, kako so vodili ujetnike na morišče.

Zaregljale so strojnice. Streljanje se je kar naprej nadaljevalo in nadaljevalo, nam rezalo razum in srce. Nobene skale niso razstrelili.

Leta 1987 sem bit z ženo in hčerko v vasi Jesenica. Hlev je bit še vedno tak kot takrat na cvetno soboto in nedeljo, le narava se mi je zdela spremenjena. Sam sebi ne morem verjeti, da sem v glavi nosil napačno predstavo o obliki zemljišča, kjer so Nemci ugasnili življenja stotim domoljubom.

Marca 1945 leta sem v tej sicer prijetni gorski vasici izgubil vero v človeka. Za vedno! Še pomnim, kako je oficir z nasmehom določal mlade fante in može za ustrelitev. Človek je zver. Nočem pripovedovati, kako sem se takrat počutil, kaj sem videl in doživel, kaj si mislim o življenju in smrti. Zaprite zvezek, to zgodba ni za ljudi.

Priča Tone Ravnik

Vrata so se spet odprla. Dvajset banditov naj gre ven. Streli in kriki so grozljivo vdirali v srce. Že sem se stiskal k vratom, da bo čimprej konec to more. A glej čudež! Oficir nam ukaže, naj gremo ven in si oprtamo nahrbtnike nemških vojakov in starešin. Deset nas je bilo, ki smo šli z nahrbtniki v nemški koloni proti Ravnam, uro hoje daleč. Medtem so Nemci še naprej streljali ujetnike.

Pred vasjo Ravne smo odložili nahrbtnike in tedaj je vodja to kolone poklical pet vojakov z brzostrelkami in jim ukazal, naj nas postrelijo. Ti so nam pokazali, kam naj se postavimo. Vsi so se tja pomikali počasi, kolena so jim klecala, le jaz sem bil hitrejši in se ob tem vedel, kot da nisem razumel ukaza. Enemu od vojakov sem se toliko približal, da me je z obrnjeno brzostrelko potisnil v stran. Sunkovito sem se obrnil in ga podrl na tla ter začel bežati čez pašnik. Okoli mene so sikale svinčenke. Čistina je bila kratka in v nekaj skokih sem že bil v grapi. Valjal sem se po strmini in se potem zaril v neko luknjo.

Do večera sem lizal in pil lastno kri. Sedem strelov me je zadelo v prsi, ključnico in nadlahtnico. Nisem še star petindvajset let, pa bom že umrl, sem si mislil. Moral sem ven po pomoč. Previdno sem se približal prvi hiši. Doma so bili starejši ženski in moški. Zvedel sem, da so jih devet postrelili pred vasjo. Povedal sem, da bi jaz moral biti deseti. Prinesli so mi suhe hruške in krhlje ter prosili, naj grem takoj nazaj v tisto luknjo in naj ne hodim podnevi k hiši. Niso me niti obvezali. Teden dni sem žvečil samo tiste hruške in krhlje. Le enkrat mi je ženska prinesla kuhan fižol. Šel sem naprej v vas Gorje, kjer mi je neka partizanka očistila rane in jih obvezala.

Usmrčeni profesor še živ

Profesor za zgodovino likovne umetnosti in za likovno vzgojo na gimnaziji in nato na osnovni šoli v Ajdovščini Ivo Kovač iz Ajdovščine je bil star točno 18 let in en mesec, ko ga je esesovski oficir dvakrat ustrelili v glavo. Nezavesten je padel na obraz, v bližini pa je ležalo več postreljenih borcev.

»V hlevu smo morali sleči angleške uniforme in obleči civilne. Menda so to storili zato, ker je po mednarodnem pisanem in podpisanem dogovoru prepovedano streljati ujetnike, če so v uniformi. Ni pa prepovedano streljati oborožene civiliste brez oznake, h kateri armadi ali skupini upornikov pripadajo, zato se takim sodi kot teroristom.

Kmalu po tistem, ko so odnesli uniforme iz hleva, se je med vrati spet prikazal esesovski oficir in deset najbližjih poklical ven. Grozljivi rafali so potrdili našo zlo slutnjo. Skočili smo skupaj, se stiskali v skupinah, eni so molili, drugi preklinjali, tretji tekali po hlevu sem ter tja in iskali morebitni skrivni izhod ali skrivališče. 

V zadnji, peti skupini, pas je bilo okoli 26. Morali smo poleči na travnati breg ob kolovozu, kakih 30 metrov od hleva, z rokami nad glavo.

Dvignite se in postavite v vrsto, je zadonel rezek oficirjev glas. Skočili smo pokonci, mnogi prepričani, da bo nam prizanešeno. Od hleva je prihajala vojaška patrulja, šele mnogo let pozneje sem zvedel, da so v hlevu iskali še enega, ki je manjkal po številu (Rudija Vidmarja, ki je bil skrit v ovčjem gnoju).

Odkorakati smo v gosji vrsti po kolovozu obraslem z živo mejo; naprej od to je bilo redko drevje, svet pa se rahlo spušča proti potoku. Z obeh strani so prav tako v vrsti š1i nemški vojaki z naperjenim orožjem. Nenadoma smo se zdrznili ob nečloveškem kriku. Nekdo je za menoj zašepetal, da se je tam zadaj mlademu fantu zmešalo in je skočil iz vrste. Pokali so posamezni streli. Imel sem občutek, da se vrsta za menoj krajša. Esesovec, ki je hodil na moji levi strani, me nenadoma potegne na stran in mi na silo sname nahrbtnik z ramen, hkrati pa zahteva, da se sezujem. Zjutraj mi je v hlevu uspelo prikriti skoraj nove gojzerice (ker so bile od dolgega pohoda umazane). V brigadi sem bil vseskozi v civilni obleki in dežnem plašču, ki se mi je strgal, ko sem kot ujetnik s Porezna nosil zaplenjeno orožje do vasi Jesenica. Le titovka na glavi je bilo znamenje, da sem partizan. Sunkovito sem se esesovcu iztrgal iz rok in šel mimo oficirja. ki je stal ob drevesu pet metrov od poti. V ustih je imel cigareto, v rokah pa je vrtel pištolo, kot bi se z njo igral po kavbojsko.

Tri korake naprej je za menoj počil strel. Samogibno sem se ozrl in videl padajočega borca. V tem trenutku pa sem začutil udarec, kot bi me nekdo od zadaj s kolom po glavi. Stemnilo se mi je in padel sem v nezavest. (Čez nekaj časa sem se za trenutek zbudil in čutil, kako mi nekdo sezuva čevlje in odpenja hlačni pas. Potuhnil sem se, zadržal dihanje in poškilil le toliko, da sem videl sovražnika. Spet sem se onesvestil in se prebudil, ko je bila jasna in svetla noč. Zeblo me je, posebno v noge, ker sem bil bos, na senčnih krajih pa je bil še sneg. Tako sem se do jutra in še ves naslednji dan zbujal in ponovno padal v nezavest.

Ustreljen v uho

Čudil sem se, da me nikjer nič ne boli in zakaj nič ne slišim. Zakaj ne morem vstati? Bil je ponedeljek po cvetni nedelji. Koliko je bila ura, ko se mi je pamet toliko zbistrila, da sem okrog sebe videl dva ali tri postreljene borce, starejšega moškega s košem in žensko z grabljami (šla sta po seno v senik). Nisem ju slišal, kaj sta govorila, le razumel sem njune gibe, naj še malo počakam, ker bo prišla pomoč iz vasi.

Kmet in kmetica sta odšla, jaz pa sem spet utonil v nezavest inse zbudil, ko se je že mračilo. Šele zdaj, približno 28 ur po ustrelitvi, sem dvignil glavo in se po komolcih splazil do najbližjega mrliča; mu sezul slabe in ponošene čevlje in s težavo slekel star plašč. Z največjim naporom sem si obul čevlje, plašča pa nisem mogel obleči. Meter za metrom sem se plazil naprej in se z velikim naporom usedel in naslonil na smreko, da bi me lažje našli. 

Bilo je že temno, ko so prišla vaška dekleta in me iskala tam, kjer sem prej ležal: Verjetno sem jih klical, a svojega glasu nisem slišal. Pritekle so k meni, prinesle so mi kavo in nekaj govorile. Dve sta šli malo v stran in opazovali okolico, dve pa sta mi z žganjem čistili rani na glavi. Šele zdaj sem spoznal, kje sem ranjen in zakaj ne slišim. Prva krogla je prebila levo lobanjsko zaušesno kost in srednji sluhovod ter se prebila ven v spodnjem delu leve senčnice pred ušesom; druga krogla je samo natrgala kožo nad ušesom. Bolečin nisem čutil, ker sem imel poškodovano tudi živčevje ob vratnem vretencu.

Vame je streljal oficir, ki je ob drevesu v roki vrtel pištolo z razdalje dveh, treh metrov. On je sicer dobro ciljal, rešilo pa me je to, ker sem slučajno točno v tistem trenutku hipoma obrnil glavo in pogledal v ustreljenega in padajočega ujetnika za menoj. Od ujetnikov v Sovrčenovrem hlevu smo mi bili zadnji postreljenci, postreljeni posamično in v manjših skupinah med pohodom po stezi in ob potoku Jesenica od vasi Jesenica do Orehka.
Dekleta so me skušala postaviti na noge, a nisem mogel stati. Razgrnile so odejo, ki so jo prinesle s seboj in me položile nanjo. Vsaka je prijela za en konec in tako so me odnesle v bližnji senik, v katerem sem se zdravil teden dni. Vsak dan so me obiskovale, me negovale, prinesle pijačo in hrano.

Vojni zločinec, ki se je izmaknil kazni

Tedaj 15-letni vaščan Mirko Čufer je izjavil, da so že naslednji dan uspeli na saneh odpeljati precej postreljenih v Javorški gmajni k cerkvici Sv. Ubalda v Orehku, kjer so jih položili v skupni grob. Seveda so morali s sankami večkrat gor in i dol. Tako so pokopali 27 žrtev.

Do velikega petka podnevi niso mogli več do postreljencev, ker so iz Grahovega v Baški grapi prihajale domobranske patrulje in streljale na vsakogar, ki je šel proti kaki pomorjeni skupini. »Vsakega ustreljenega so žene natanko pregledale, če ima kako znamenje na telesu. Zapisale so opis postave, lase, zobe, približno starost, obutev (mnogi so bili bosi in na pol goli; tisti, ki so si v hlevu morali sezuti nove škornje in čevlje in sleči nove angleške uniforme). Tistim, ki so bili v civilnih oblekah, so odrezale košček blaga in gumbe, da bi jih po teh znamenjih po vojni sorodniki prepoznali. Zapisnik sta vodili moja mati Vika in Milka Jeram, Klovžarjeva, ki živi v Prvačini. Vse te podatke z deli oblačil so poslale na štab devetega korpusa.

V vasi so bili tedaj le trije starejši moški: Klavžar, Erjavc in Jernej Pagon, po domače Žnidarjcv Jernejc, zato smo tudi otroci morali pomagati kopati jame. Zaradi kamnite zemlje in ker smo pričakovali, da jih bomo po vojni prekopali in pokopali v skupno grobnico k cerkvi v Orehku, so bile jame plitke. Spodaj smo položili smrečje, nanje trupla, nato spet smrečje in spet trupla v vrsti.

Iz ust mrličev je prihajal tak smrad, da smo si usta zavezali s cunjami, ki so jih nekateri namočili v kis, drugi v žganje. Tiste, ki so ležali na obrazu, smo obračali, ker smo mod njimi iskali vaščane in znance iz sosednjih vasi. Bilo je grozno gledati okrvavljene obraze in trupla...«

Vojni zločini majorja Schmidta

V davnih časih so ujetniki od zmagovalcev lahko pričakovali le smrt. V dobi suženjstva so izločevali mlade, zdrave, močne, modre in strokovnjake za razna dela, ki so postali sužnji. V tej dobi je bilo življenje jetnikov, sužnjev v rokah njihovih gospodarjev. Sužnje so prodajali, kupovali ali zamenjali za svoje ujetnike na drugi strani. Do izmenjave ujetnikov je prišlo srednjem veku, posebno za pomembne osebe. Cerkvene oblasti so si prizadevale, da kristjane ne bi spreminjali v sužnje. Postopoma jetniki niso bili več last posameznikov (graščakov, vojskovodij), temveč države. Vse do 19. stoletja ravnanje z vojnimi ujetniki ni bilourejeno s pisnim dokumentom (pogodbo). Eden od prvih dogovorov, ki zadeva tudi to problematiko, je Ženevska konvencija o Rdečem križu iz leta 1864. Sledita haški konvenciji iz leta 1899 in 1907, ko so bili sprejeti skupni predpisi o položaju ujetnikov, toda šele leta 1929 je 47 držav podpisalo Ženevsko konvencijo o usodi in ravnanju z vojnimi ujetniki, tako v vojni kot v miru (po vojni).

Ravnanje z vojnimi ujetniki med drugo svetovno vojno je pokazalo, da ima omenjena konvencija več pomanjkljivosti in so jo zato vsi zlorabljali. Vendar je že pred to vojno veljalo načelo, da ujetnik ni več sovražnik in da se zato z njim mora ravnati humano.

Leta 1943 so predstavniki ZSSR, ZDA in Velike Britanije v imenu 33 držav podpisali in objavili Deklaracijo o odgovornosti vojnih zločincev. Tu ne bom našteval, katera dejanja se uvrščajo v vojne zločine, ker nas v tem primeru zanimajo le ujetniki. Ubijanje in grdo ravnanje z vojnimi ujetniki in civilisti na zasedenem ozemlju, streljanje talcev, plenitev zasebne, družbene in državne lastnine, namerno rušenje in požigi mest in vasi, so vojni zločini. Četudi so za tovrstna dela oficirji dobili ukaz od višjega štaba, so odgovorni in kot taki bodo razglašeni za vojne zločince in se jim bo sodilo. Toliko za uvod k sklepni misli o zločinih majorja Schmidta (Schmitt ali Schmida).,

Anton Blejec je v Kamniškem zborniku leta 1961 opisal, kako je kot aretiranec junija 1941. leta prispel v škofijske zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer so pripravljali transporte za izgon Gorenjcev v Srbijo. Nekaj dni po prihodu v to zbirno taborišče je nekdo od zapornikov praznoval rojstni dan. Po neki zvezi je od zunaj dobil za darilo dve steklenici žganja. To je pivce poživilo, da so začeli prepevati slovenske pesmi. Nenadoma je v sobo stopil gestapovski oficir Schmidt, ki je vse nagnal ven na športno igrišče. Deževalo je, na povelje Schmidta pa so morali vsi tekati, padati v blato, se hitro dvigniti, teči naprej ali nazaj in tako naprej, dokler nekateri niso onemogli obležali.

Morda je bil to gestapovec leta 1945 poveljnik 13. SS polka? Doslej nisem nikjer ne bral in ne slišal, da bi njega in njegove oficirje razglasili za vojne zločince. Nekdanji politični komisar Gorenjskega vojnega področja Janko Urbanc iz Kranja mi je izjavil, da je evidenco o vojnih zločinih in zločincih vodil referent za te zadeve pri Pokrajinskem odboru OF za Gorenjsko in isti odbor za Primorsko. Ni mu znano, če so ti referenti opisali zločine 13. SS polka in razglasili oficirje to enote, posebno majorja Schmidta za vojne zločince.

Omenjeni esesovski polk je bil med vojno nastanjen na Koroškem, od koder je odhajal v akcije v razne kraje Slovenije. Med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev (Gorenjcev, Štajercev in Korošcev), ujetniki Rdeče armade, ki so jih v to prisilili (kar je tudi vojni zločin), največ pa je bilo Avstrijcev in Nemcev. Esesovec iz Spodnjih Danj pri Sorici v škofjeloški občini, ki je v Davči rešil smrti Alojza Kodra, domačina, bi lahko (ali njegovi sorodniki) dal bolj natančne podatke o majorju Schmidtu in oficirjih njegovega polka. Sorodniki verjetno vedo, če omenjeni esesovec še živi. Po tej, poti bi lahko izsledili morilca ujetnikov s Porezna.

Koroški deželni glavar Jorg Haider je ob nekem srečanju s predsednikom slovenske vlade gospodom Peterletom poleti 1990 na Koroškem postavil vprašanje usode 211 oseb (Korošcev in Avstrijcev), ki jih je JA maja 1945. leta ob umiku s Koroške odpeljala iz Celovca.

Gospod Peterle mu je obljubil, da bo o tem stekla preiskava. O esesovskem polku s Koroške, ki je 24. marca 1945. leta v Davči postrelili 29 ujetnikov (med njimi štiri partizanke), naslednjega dne (na cvetno nedeljo) pa 97 okrog vasi Jesenica, 7 km od Cerkna, pred vasjo Orehek devet v bližnji vasi Ravne, pa predstavniki Jugoslavije in Slovenije nikoli niso terjali odgovorov od avstrijske vlade.