SREČANJE VODNIKOV MDO POSOČJA V CERKNEM DNE 23.10.2010

Planinsko društvo Cerkno je bilo organizator letošnjega srečanja planinskih vodnikov PZS. S pomočjo registra pri Planinski zvezi Slovenije smo poslali povabilo vsem registriranim vodnikom, odziv je bil kar dober, saj se nas je zbralo kar 35. Prišli so iz Bovca, Kobarida, Tolmina, Nove Gorice, Ajdovščine, Idrije in seveda Cerknega. Pridružil pa se je nam tudi Boris Madon, načelnik VK PZS.

Po jutranji kavi, ki nam jo je »častil« Hotel Cerkno – HVALA!, smo krenili na pot –  čez plac in skozi gaso na Brce. Ustavili smo se pri spomeniku padlim tečajnikom in občudovali lep pogled na Cerkno. Nadaljevali smo proti Labinjam, sproti pojasnjevali razgled, ki se je z višino širil, obnovili tudi nekaj zgodovine in kar hitro smo napredovali. Čeprav po starosti zelo raznolika skupina, ni bilo s kondicijo prav nobenega problema. Na Labinjskih lehah sem jim prvič pokazala našo današnjo najvišjo točko – Kopo. Kar hudo strmino je treba premagati, če hočeš tja gor. A trud je bil poplačan na Vršah, pri dveh bukvah nas je namreč čakalo presenečenje, ki sta ga predhodno odkrila Drejc in Matej – več vrst »ta kratkega« in pregrešno dobrega peciva – bravo Damjana, bravo Lenka in bravo Ivan! Užitek je bil gledati presenečene obraze vodnikov; pladenj je bil mimogrede prazen. Nadaljevali smo do grebena in zopet kar obstali ob pogledu navzdol – kot iz ptičje perspektive smo zrli na lehe. Greben proti vrhu  se kar dobro postavi pokonci in naša kolona se je precej raztegnila. Z najvišje točke Cimprovke smo nekoliko sestopili na Kopo (Kapa), kamor je TD Novaki pred leti nadelalo pot. Komaj da je bilo za vse dovolj prostora na tem izrednem razgledniku.

Sledil je sestop na drugo stran, saj smo vodnike želeli po najkrajši možni poti pripeljati do bolnice Franja. Prečili smo greben in sestopili do ceste na Zaprviču, se po strmi gozdni vlaki napotili navzdol proti Razpetu. Kar po bližnjicah smo hoteli čim prej doseči cesto, ki skozi Zanjivč vodi v  Dolenje Novake. Mimo Kolednika, skozi Zanjivč in Kurjevce smo hitro dosegli ovinek »pri Križu«, kjer se odcepi stara pot, ki nas je v slabe pol ure pripeljala do stare domačije Kamlonarše in na parkirišče za Bolnico Franja, kjer nas je že čakala Milojka.

Tudi ogled prenovljene bolnice Franja je izpolnil vsa pričakovanja. Milojkina odlična razlaga  tako zgodovine, kot rekonstrukcije bolnice po povodnji 2007, ki je odnesla vse barake razen ene, nam je predstavila ogromno delo, ki je bilo opravljeno. Nekateri udeleženci so že bili tu pred leti, nekateri pa tudi prvič, a vsi po vrsti so zagotavljali da ne zadnjič. Kar zmanjkalo je časa za natančnejši ogled. Čakal nas je še zaključek pohoda, ko smo se mimo Podnjivča podali še do gostilne Gačnik v Logu, kjer nas je čakalo pozno kosile. Tudi tu so nas pričakali s posebno dobrodošlico – domačim aperitivom in ocvirkovco. Seveda ni treba posebej poudarjati,   da je bila hrana in postrežba na nivoju. Marko Makuc se je potrudil s projekcijo dokumentarnega filma o bolnici Franja,  ki je še dopolnil podobo iz ogleda, imeli smo pa priliko slediti projekciji nekaterih zanimivih posnetkov tako iz Dolomitov, kot iz Himalaje, pa tudi iz fotografske razstave na temo voda. G. Boris Madon je v kratkem poročal o aktualnih temah na področju prostovoljnega vodništva in o Zboru vodnikov, ki bo letos volilni, zgodil pa se bo 27. novembra v SPM v Mojstrani.

Za konec tega poročila se še enkrat zahvaljujem vsem sodelujočim od Hotela Cerkno, Muzeja za Idrijsko in Cerkljansko, še posebej Milojki, Markotu Makuc, vodnikom PD Cerkno in predsednici Damjani. Naslednje leto bo srečanje vodnikov MDO Posočja v Bovcu in sicer tretjo soboto v oktobru. Se vidimo!

Katarina Filipič