PODATKI O LASTNIKU KNJIŽICE

UVODNA BESEDA

Štiri leta je minilo, ko je bil na občnem zboru PD Idrija dan predlog, naj se odpre pot, ki bo vodila po vrhovih in zanimivih točkah naše občine. Zamisel o taki poti je med nekaterimi planinci živela že pred tem (L. Božič), a je ostajala le med njimi in ni našla poti k uresničenju. Takrat pa se je po nekaj članov iz PD Idrija in PD Cerkno zadolžilo, da izpelje omenjeno pot. Načela, na katerih sloni trasa poti, so naslednja:

- poteka po planinsko zanimivih predelih (vrhovi, razgledne točke),

- obišče vse važnejše pomnike iz NOB,

- vodi mimo krajev z etnografskimi, prirodoslovnimi in umetnostnimi zanimivostmi naše občine.

Osnutek trase je podal R. Terpin, dopolnili pa so ga J. Jeram, C. Kumar, L. Sedej, S. Sarnavsky in A. Razpet.

Naš vsakodnevni hitri ritem življenja nas vedno bolj sili, da iščemo sprostitve v naravi, daleč proč od hrupa in betonske sivine. In kakor po eni strani ugotavljamo, da odročne vasi ter osamljene kmetije daleč proč od mestnih središč tudi pri nas leto za letom postajajo vse bolj prazne, se po drugi strani vsako leto veča število tistih, ki jim oddih v naravi postaja nuja. V naši občini je še dosti skritih kotičkov, naravnih lepot, ob katerih nas spet obide dobra volja in jutrišnji dan zasije svetlejši pred nas. V času, ko hitre ceste zbližujejo oddaljene kraje med seboj, ko spoznavamo dežele, o katerih so naši starši brali le iz knjig, ne pozabimo naše najbližje okolice. Zlasti mladina, kateri je pot v prvi vrsti namenjena, naj se na poti uči in spoznava svoje bližnje kraje, živo in neživo prirodo na njej ter bogato zgodovino, katero so ustvarjali naši starši in pradedje. Na poti naj nam ne bo škoda minut za prizore, ki se nam bodo ponujali. Čudoviti razgledi z vrhov, planinski pašniki, odeti v živobarvne zaplate cvetlic, par srn v diru mimo nas, šumeče vode po strmih grapah navzdol, v zahajajočem soncu ožarjeni Porezen, vse nas bo vedno znova vabilo medse. Na mnogih mestih nam bo noga zastala ob spominskih obeležjih, ki preštevilna stoje na vsej poti. Tudi njihova zasluga je, njih ki so padli, da tod še odmeva slovenska beseda, da se je tlačena Primorska dvignila in priključila k matični domovini. Misli nam bodo poletele nazaj v težke čase naše revolucije in še dlje, vse do davnin, ko so naši predniki poselili te kraje. Takrat bomo spoznali, da te grape, senožeti, doline in vrhovi niso le kos zemlje nekje na širni zemeljski obli, temveč skrivajo v sebi bogato zgodovino naših prednikov, ki so to zemljo v stoletja trajajoči borbi za življenje prepojili z znojem in krvjo. In pogled, ožarjen z novo Ijubeznijo, nam bo zaplaval nad globoko dolino Idrijce, njenimi strmimi grapami, samotnimi domačijami ter vrhovi nad njimi. Z odločnimi koraki bomo nadaljevali pot, na katero se bomo vedno znova vračali. Idrijsko cerkljansko planinsko pot odpiramo ob jubileju obeh društev, njuni 75-letnici.

IZ ZGODOVINE OBEH DRUŠTEV

Planinsko društvo Idrija

Kdo je bil začetnik planinstva v Idriji, ni mogoče ugotoviti. Posredno so utirali pot planinstvu botaniki: Scopoli, Hacquet, Freyer in Fleischman, ki so živeli v Idriji od leta 1750 do leta 1850. Pestra planinska flora je vodila te može v okoliške hribe, kjer so se navduševali ne le nad pestro floro, temveč tudi nad lepimi razgledi z okoliških hribov, kot so Javornik, Jelenk, Porezen, Hleviške planine, Vojskarska planota itd. Mnogo več sta storila nestorja slovenskega planinstva Kadilnik in Globočnik, ki sta že leta 1876 položila na Javorniku pri kmetu Medvedu vpisno planinsko knjigo, se vanjo vpisala ter priložila svoji fotografiji. Novo pot v razvoju organiziranega planinstva v idrijski dolini pričenja Makso Pirnat. Ta naj bi bil prvi planinec v Idriji. Dne 11. januarja 1904 je bil ustanovni občni zbor idrijske podružnice SPD. Ustanovljena podružnica je štela 42 članov, predvsem iz vrst meščanstva. Rudarji so stali ob strani. Prvi redni občni zbor je bil 9. aprila 1904, ki je že sprožil zamisel za gradnjo koče na Javorniku in 4. avgusta 1907 je bila otvoritev Pirnatove koče na Javorniku. Člani društva so potem markirali poti na vse vrhove na Idrijskem. Prva svetovna vojna je zavrla nadaljnje delo. Po prvi svetovni vojni je društvo zopet oživelo, vendar le za kratek čas. Kot druga društva, so italijanske oblasti razpustile tudi planinsko društvo v Idriji. Že leta 1946 je bilo planinsko društvo v Idriji zopet obnovljeno. Članstvo je ob ustanovitvi štelo 53 članov - planincev. V letu 1950 je naraslo na 1119 članov, kasnejša leta se je ustalilo nekje na številki 500, zadnja leta pa šteje okrog 800 članov. Kmalu po ustanovitvi društva je bila v Idriji sprožena zamisel za gradnjo nove koče na Javorniku. Stara Pirnatova koča je bila že precej razpadla, saj jo je popolnega uničenja obvaroval le kmet Medved. Otvoritev nove, večje koče je bila 20. julija 1952. Že leta 1953 je PD Idrija pričelo z gradnjo koče na Hlevišah, ki je bila otvorjena 19. junija 1955. Leta 1959 je UO PD Idrija dal pobudo za preureditev Blažkove hiše na Vojskem planinsko postojanko. Rudnik živega srebra je to hišo potem odkupil in preuredil. Postojanko upravlja PD Idrija; s prenehanjem obratovanja rudnika pa se je tudi lastništvo preneslo na društvo. Društvo ima planinsko zavetišče tudi na Krnicah nad Sp. Idrijo, to je pod vrhom Jelenka. Opustilo pa je nekdanje zavetišče na Sivki. Člani društva aktivno delujejo v vseh zvrsteh planinske dejavnosti, še zlasti sta zadnja leta marljiva mladinski in alpinistični odsek.

Planinsko društvo Cerkno

Ustanovljeno je bilo na občnem zboru 28. februarja 1904. Že prej je bilo 11 članov vključenih v Soško podružnico SPD v Tolminu. V letih 1904-1905 so člani podružnice markirali poti iz Cerkna na Blegoš in Porezen ter celo na Črno prst. Trije člani pa so bili določeni, da raziščejo jamo v Ravnah. V maju 1905 je bil že skupinski izlet v Bohinj.

Na tretjem občnem zboru 1906 so že razpravljali o gradnji koče na Poreznu, ki je bila 11. avgusta 1907 tudi otvorjena. V letu 1908 so člani napravili prvo skupno turo na Triglav. Kočo na Poreznu je to leto obiskalo 200 planincev. Zadnji občni zbor pred prvo svetovno vojno je bil 6. januarja 1914. Podružnica je imela v tem letu 65 članov.

Po prvi svetovni vojni sta bila še dva občna zbora, zadnji 1922. leta, ker so italijanske oblasti društvo potem razpustile. Po drugi svetovni vojni je bil ponovni občni zbor 13. julija 1946, ko so člani že razpravljali o obnovi koče na Poreznu. Stara je bila namreč porušena. V planinsko postojanko so preuredili bivšo italijansko vojašnico, ki so jo otvorili 14. avgusta 1949. Društvo ima tudi kočo na Črnem vrhu nad Novaki, oskrbuje pa še zavetišči na Robidenskem brdu in v Šebreljah. Najpomembnejša akcija članov društva je organizacija vsakoletnega spominskega pohoda na Porezen.

GEOLOŠKI SESTAV OZEMLJA

Že nekaj izletov v različne konce naše občine zadostuje, da spoznamo silno pestrost njene geološke zgradbe. S svojo lego na stičišču alpskega oz. predalpskega ter dinarskega sveta nam ponuja svojevrstno podobo, v kateri se obrisi pokrajine izredno hitro izmenjujejo. Kraško površje južno od Idrije in hribovje predalpskega sveta v ostalem predelu občine ustvarjata glavne razlike. Na eni strani pomanjkanje vode, saj se le-te pretakajo večinoma pod površjem, na drugi strani bogato razvita in razvejana vodna mreža. In ti izviri, ki prihajajo na dan na številnih mestih pod Kojco, Poreznom, Jelenkom, na Vojskarski planoti, pod Blegošem, Cerkljanskim vrhom in ostalimi vrhovi predalpskega hribovja, se stekajo po njihovih pobočjih, zlivajo v potočke, potoke in nazadnje v Idrijco. Reka Idrijca zbere na svoji poti skoraj vse vode z ozemlja naše občine in jih nosi dalje v Sočo ter Jadransko morje. Potočki, potoki ter nenazadnje naša Idrijca so v mnogih tisočletjih izdolbli na svoji poti korita, struge in nastale so grape s svojimi strmimi pobočji, tako značilen motiv naših krajev, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Osnova za razvoj določene oblike površja pa leži prav v kameninski sestavi. Zaradi poraslosti te sicer marsikje ne vidimo, toda v Idriji nam je rudnik s svojimi številnimi rovi omogočil vpogled v zgradbo zemlje nekaj sto metrov pod površje. Izredno zamotana sestava, katere del je idrijsko rudišče, je povzročila, da nastopajo južno od Idrije mlajše, samo karbonatne plasti, v katerih so široko razviti kraški pojavi, severno od Idrije pa starejše, večinoma skrilavo peščene plasti, ki se ponekod menjujejo s karbonatnimi. Najmlajše plasti, ki bi praviloma morale ležati najvišje, se nasprotno pojavljajo na dnu najglobljih grap. Najdemo jih pri Bevku v dolini Nikave, med Kobilo in Fežnarjem v dolini Idrijce ter pri Bratužu v dolini Kanomlje. Najstarejša kamenina, ki se pojavlja v naši občini, je črn karbonski skrilavec, ki je nastajal pred približno 300 milijoni let, to je še v starem zemeljskem veku. O človeku takrat še ni bilo nikakršnega znamenja, njegov razvoj se je pričel mnogo, mnogo pozneje, šele pred komaj enim milijonom let. Nikakršnih sesalcev, niti ptičev še ni bilo takrat na zemeljskem površju. Velikanski plazilci so takrat kraljevali v morju, na kopnem in celo v zraku. Klima je bila izredno topla in vlažna, zato so rastline doživljale svoj najbohotnejši razcvet in z njimi tudi rastlinojedi plazilci. Kraljevali so še ves srednji zemeljski vek, ko so jih pričeli izpodrivati sesalci; glavni vzrok njihovega velikega izumiranja pa so bile spremenjene podnebne razmere. A do takrat, ko doživljajo sesalci svoj razcvet, to je pred približno 40-60 milijoni let, je bila še dolga dobaV tem dolgem obdobju so se odložile in nastale vse kamenine, ki se pojavljajo v naši občini. Mlajših kamenin pri nas ne poznamo več. V tem času, to je zadnjih 40-50 milijonov let, so bile na delu strašne zemeljske sile, ki so lomile zemeljsko površje, gubale plasti, narivale starejše dele zemeljske skorje na mlajše in končno ob pomoči erozije ustvarile njeno zapleteno današnjo podobo. Oglejmo si nekoliko podrobneje najbolj značilne kamenine, ki so nastale v tej dolgi eri! Karbon. Omenili smo že najstarejši, črni glinasti skrilavec karbonske starosti. Razgaljen je na precej mestih, tako na CerkIjanskem kot tudi na Idrijskem. V Prontu, na južni strani Idrije se ponekod dobijo v skrilavcu tudi drobne kapljice živega srebra. Skrilavec namreč kot plašč ovija zgornje dele rudišča in je zato v nekaterih conah oruden. Območje Pronta je tako edino mesto, kjer se orudenje s Hg javlja na površini. Prav v tem skrilavcu, ki se iz Pronta vleče še proti središču mesta, je škafar leta 1490 prvi našel živo srebro. V dolgi in razgibani zgodovini je bilo v idrijskem rudniku pridobljenega več kot 100.000 ton živega srebra, kar predstavlja osmino celotne količine te kovine, pridobljene do danes na vsem svetu. V tem pogledu prekaša idrijski rudnik le še Almaden v Španiji. Rudišče samo je nastalo v obdobju vulkanske dejavnosti pred okoli 200 milijoni let. Takrat so se deli zemeljske skorje živahno premikali med seboj, ob nastalih razpokah pa so iz zemeljskih globin pritekale terme, ki so vsebovale tudi živosrebrne pare. Blizu površja so se že toliko ohladile, da se je iz njih v okolno kamenino pričel izločati cinabarit. Del term se je izlil tudi direktno na morsko dno in nastale so plasti najbogatejše rude- jeklenke. V naši občini imamo razen živosrebrnega rudišča še na več mestih posamezne rudne pojave. Nasproti nekdanje gostilne v Planini nad Cerknim, kjer nas bo vodila tudi naša pot, so še danes vidni zidovi nekdanje male separacije. Že pred drugo svetovno vojno so tukaj Italijani pridobivali baker. Raziskave po drugi svetovni vojni so pokazale, da so zaloge premajhne za gospodarno izkoriščanje. Manjše pojave orudenja z bakrom tako na površini, kot tudi v vrtinah, so našli še v Masorah. Pojavljajo se tako kot pri Planini v grödenskem peščenjaku, ki je drugi najstarejši člen na Idrijskem in Cerkljanskem. Pripada že permu to je periodi, ki je sledila karbonu in se je pričela pred 270, a končala pred 225 milijoni let. V enakih plasteh se nahaja, sicer že izven naše občine, tudi rudišče urana Žirovski vrh. Na peščenjaku so se odložile še plasti temnih apnencev in dolomitov, s čimer se je zaključil stari zemeljski vek. Mezozoik ali srednji zemeljski vek je pri nas najbolj zastopan. Deli se na periode trias, juro in kredo, ki skupaj trajajo od 225 do pred 70 milijoni let pred našo ero. V triasu imamo v spodnjem delu pisane plasti apnencev, dolomitov, peščenjakov in skrilavcev, v srednjem delu najprej svetle dolomite, nato pa je bila sedimentacija na širšem prostoru prekinjena. Na delo so prvič stopile silne zemeljske sile, ki so razkosale takratno površino, nekatere dele dvignile, druge pogreznile. Dvignjeni deli so bili erodirani, material pa odnesen v jarke, kjer so nastale ogromne mase konglomerata, ki presežejo tudi 500 m debeline. Poleg konglomerata nas iz iste dobe opozorijo še s konca črni skrilavci, ki ležijo na vzhodni strani Idrije. V njih so bili najdeni pojavi urana; zanimivi so v njih tudi ostanki starodavnih rastlin. Po razpokah in prelomih so takrat iz zemeljske notranjosti dotekale raztopine, ki so nosile s seboj živo srebro in nastalo je naše rudišče. Plod živahne vulkanske dejavnosti v času nastajanja idrijskega rudišča pa so bili tudi sedimenti, kakršnih pri nas v drugih dobah ne poznamo. Najpogostejši so tufi, ki so nastali z usedanjem vulkanskega pepela v morje. Predvsem na Cerkljanskem (Ravne, Stopnik) pa dobimo tudi predornine, to je magmo, ki je prodrla iz zemeljske notranjosti na površino ali v njeno bližino in skrepenela. Predornine in njihove tufe bomo na naši poti večkrat srečevali. Zaradi svojih pestrih zelenih barv nam bodo takoj vzbudile pozornost, kakor hitro bomo stopili nanje. Posebno lepo razgaljene bomo opazovali na Straži ter na križišču z Reke na Bukovo. Lepo so vidni tudi ob poti z Blegoša na Črni vrh, kjer se v njih pojavljajo še debele žile belega kremena. Na tufskih plasteh se je usedal cordevolski dolomit, kar kaže, da se je tektonsko delovanje takrat že umirilo. Tak dolomit gradi v naši občini najbolj strma pobočja in najprepadnejše grape. Pot z Reke do cerkvice Sv. Ivana je v svojem zgornjem delu vklesana v takšne prepadne dolomitne stene. Gačnik, za katerega vedo starejši domačini povedati, da je bil druga najbolj divja in nepristopna grapa v nekdanji avstroogrski monarhiji, izvira na Vojskem pri Korpciji. Dokler teče po planoti, ki jo sestavljajo različni peščenjaki, apnenci in dolomiti, je njegov tok umirjen. Pod kmetijo Gačnik pa omenjene sedimente seka prelom in do izvira v Trebušico, to je skoraj 5 km zračne črte, teče Gačnik po cordevolskem dolomitu, v katerega je vrezal sotesko, ki ji je pri nas res težko najti primero. Prav zaradi neprehodnosti ostajajo slikoviti tolmuni in številni slapovi dostopni le redkim opazovalcem. Tudi soteska Pasice, kjer je bila med zadnjo vojno že legendarna bolnica Franja, je bila vrezana v podobne kamenine. Nad dolomitom, ki je pri nas ustvaril največje strmine, so bile odložene izredno pisano razvite karnijske peščeno skrilave plasti. Pripadajo že zgornjemu delu tirasa. Lepo so vidne pod cesto v Mrzli rupi, kjer v širokem skledastem povirju izvira reka Idrijca. Številni izviri le počasi ustvarjajo močnejši tok, ki s prehodom na dolomitna tla zaide v globoko sotesko s slapovi, brzicami in kotliči. Peščeno skrilavi skladi so ob naši poti najlepše razgaljeni v obsežnem plazu nasproti Tratnika. Različno obarvane in debele plasti se hitro menjujejo med seboj in ponekod ustvarjajo pravo mavrično kompozicijo. Tod erozija razkazuje vso veličino svoje moči. V spodnjem delu plazu so razgaljeni tufski peščenjaki z jaspisi. Pogostni so tudi med prodniki vzdolž toka Idrijce. Med zelenkastimi tufskimi delci izstopajo v teh prodnikih zlasti nežno rožnati do temno rdeči jaspisi. Jaspis je vrsta kremena in ga v posebni niansi štejejo med poldrag kamen. V peščenjaku se enako kot tufski delci nahajajo že sekundarno; njihovo prvotno mesto je pri nas znano iz doline Zgornje Kanomlje nad kmetijo Pisance. Tam leži leča jaspisa v tufih in tufskih peščenjakih, kar dokazuje, da so tudi jaspisi nastali kot rezultat vulkanske aktivnosti. Na Cerkljanskem se je razgibana sedimentacija skrilavcev, peščenjakov in karbonatov nadaljevala še preostali del triasa, vso juro in se zaključila v kredi. Med temi plastmi je zanimiv dolomit s črnimi gomolji rožencev, ki zaključuje triasno periodo in gradi spodnji oz. srednji del Počenske gore, Porezna, Otavnika in Kojce. Nad njim se je odložila plast temnih skrilavcev, v katerih se nahaja manganova ruda. Na površinska rudarska dela, ki so bila v preteklosti v tem nivoju, lahko še danes naletimo v južnih pobočjih Porezna in Počenske gore. Južno od Idrije pa se je nad pisanimi karnijskimi plastmi pričel enoličen karbonatni razvoj (apnenci in dolomiti), ki traja vse do konca krede oziroma srednjega zemeljskega veka. Ta pas, ki se od nas širi skoraj po celi Primorski in Notranjski ter zavzema še dobršen del Jugoslavije, pripada Dinaridom, katerih osnovna značilnost so široko razviti kraški pojavi. Tudi v naši občini jih je precej, saj je samo idrijski jamarski klub doslej raziskal že čez 250 različnih kraških objektov. Med brezni je najbolj znano Habeckovo, globoko več kot 300 m, nato Andrejčkovo brezno, ki se nahaja prav tako v Koševniku, nadalje brezno na Pevcu, itd. Med jamami so znane Ciganska in Golobeja pri Črnem vrhu, Vodne jame na Vojskem, še najbolj pa prav gotovo slovi Ravenska jama nad Cerknim. Argonitni kapniki ustvarjajo v njej edinstvene oblike; zaradi redkosti argonita kot minerala pa predstavlja jama svetovni fenomen. Tudi Divje jezero je značilen kraški objekt, katerega vode se napajajo iz širokega zaledja planot Godoviča in Črnega vrha. Zaganjalka med kmetijama Trbovje in Za krog pod Lajšami je prav tako zanimivost, ki si jo je na naši poti vredno ogledati. Ob izviru, katerega moč se spreminja vsakih nekaj minut, se bo vsakdo med nami zamislil nad duhovitostjo narave, ki nas s svojimi tisočerimi pojavi vedno znova navdušuje. Iz mlajšega zemeljskega veka - kenozoika, imamo pri nas zastopan le njegov najstarejši del. V tej dobi so se odložile flišne plasti, ki s svojo lego na dnu najglobljih grap, dokazujejo izredno komplicirano zgradbo ozemlja naše občine, na kar pa smo opozorili že v uvodu. Malo prej smo uporabili besedo prelom, katerega pojem si večkrat nejasno predstavljamo. Prelomi so močne razpoke v zemeljski skorji, ob katerih so se posamezni bloki kamenin premikali med seboj. Najstarejše prelome smo že omenili. Tem se imamo zahvaliti za idrijski rudnik, saj so po njih pritekale rudne raztopine. Imamo pa še mnoge mlajše, od katerih žive nekateri še danes. Premiki ob njih so gledani s človeškim očesom, malenkostni in nepomembni. Geološko zgodovino pa merimo v neprimerljivo večjih enotah, v katerih pa tudi premiki nekaj desetink milimetra na leto dajo rezultat celotnega pomika, ki lahko znaša več 100 m ali celo več kilometrov. Navadno tvorijo prelomi dokaj ravne črte. Med Govekarjem in Urbanovcem se izredno lepo vidi, da ležijo Ljubevška dolina, Kanomeljsko Razpotje, dolina Kanomljice ter na drugi strani Oblakovega vrha dolina Hotenje, v ravni liniji. Tvori jo idrijski prelom, ki je najmočnejša deformacija na širšem prostoru. Preseče celotno zahodno Slovenijo, saj poteka od Žage pri Bovcu, skozi Idrijo do reke Kolpe. Njegovi podaljški so znani tudi onkraj meja naše republike, tako v severni Italiji kot na hrvatski strani. Podrobno je poznan le v idrijski okolici, kjer je presekal tudi del idrijskega rudišča in ga premaknil za 2,5 km proti jugovzhodu. Ob njem so se zemeljski skladi prelomili v globino več kilometrov, po nekaterih domnevah celo do tekoče zemeljske notranjosti. Idrijsko cerkljanska planinska pot ga prečka dvakrat. Prvič pri Šinkovcu v dolini Kanomlje, drugič na že omenjenem mestu med kmetijama Govekar in Urbanovec. Vendar sama preloma ploskev na teh mestih ni vidna, ker je prekrita s preperino. Dosti lepše bomo tega in ostale prelome lahko opazovali na mnogih drugih mestih. Ob njih se je zaradi premikov kamenina zdrobila in na teh mestih imamo zato pogoste peskokope. Naštejmo samo nekaj največjih: Šebalk pri Godoviču, Baraka v dolini Zale, Koševnik, Zakriž. V sestavku večkrat omenjamo, da so določene plasti starejše ali mlajše od drugih. Njihovo starost nam dokazujejo okameneli ostanki organizmov - fosili. Zlasti velik pomen imajo tiste vrste, ki so živele le kratko razdobje, nato pa izumrle. Geološka zgodovina je polna takih primerov, saj je bila prav njena razčlenitev postavljena predvsem na osnovi razcveta in izumiranj velikih živalskih in rastlinskih skupin. Tudi pri nas so ponekod znana najdišča okamenelih organizmov, zlasti školjk, polžev, amonitov, koral, iglokožcev, alg in drobnih luknjičark. Govekarjev vrh, kamnolom za idrijskim pokopališčem, Planina zahodno od Rovt, koralni grebeni Ritavšce pod Kojco, to je samo nekaj imen krajev, kjer so se nam v kamnu ohranili pogostni odtisi organizmov, katerih vrste so izginile iz živega sveta že pred mnogimi, mnogimi milijoni let.

FLORA

Ozemlje idrijske občine ima svojstveno geografsko lego predalpskega predgorja in ilirskega prehodnega ozemlja, zato je področje izredno bogato z ostanki terciarne alpske flore. V prirodoslovnih krogih je Idrija znana še več stoletij, delna zasluga gre seveda tudi tradiciji idrijskega rudnika. V tem sestavku bi radi opozorili popotnike na nekatere floristične zanimivosti, na katere bodo morda naleteli ob planinski poti ali pa malo vstran od nje. Že davno znano Divje jezero hrani nekaj glacialnih reliktov - ostankov iz ledene dobe: alpska mastnica, dlakavi sleč, navadna slejka, dvocvetna vijolica. Bogat rastlinski svet okrog jezera popestrujejo še vrste, ki so povezane z naravoslovno zgodovino in nekatere predstavljajo posebnost naše domovine n.pr.: kranjska bunika (Scopolia carniolikal, ki jo je prvi pravilno opisal začetnik "idrijskega obdobja" v slovenskem naravoslovju J.A. Scopoli; po B. Hacquetu pa se imenuje tevje (hacquetia epipactis). Tukaj je znano eno najstarejših nahajališč endemičnega kranjskega jegliča, ki uspeva samo na ozemlju nekdanje Kranjske. V neposredni bližini, pa tudi večkrat više v Strugu lepo uspevata maslenica in travnolista perunika. V Strugu se slika iz okolice Divjega jezera večkrat ponavlja. Pogoste so konopnice, srebrenka. Področje med Prižnico in Idrijco naseljuje nekaj tipičnih kraških rastlin, med njimi najimenitnejša: jesenček in širokolistnata lobodika. Dokaj dobro se drži naša največja orhideja - lepi čeveljc. Višje ob Belci in Idrijci pa se kmalu srečamo s tiso, zaščitenim iglavcem - in z alpskim slečnikom. V pustih kraških predelih Mrzlega loga in Križne gore so spomladi prelepe kolonije dvolistne morske čebulice in poleti vrtovi rumenega košutnika, nedaleč stran pa se Kovk in Otlica ponašata z avrikljem, clusijevim sviščem, ilirsko peruniko, netreskom in še marsičem. V višinskem - od vetra in ledenih zim zdelanem - bukovem gozdu okrog Javornika spomladi preseneča s čemažem in velikim zvončkom prekrita podrast. Na vsem Idrijskem, kakor tudi v Zagodovem vrhu, na Gorah, pa tudi v neposredni bližini mesta, sta dokaj pogostni brstična in turška lilija; lep je tudi lovorolistni volčin. Po vrheh so doma kukavice, predvsem pegasta in bezgova kukavica ter kukavičnik, vimenjaki in naglavke. Širša okolica Bevkovega vrha je najsijajnejša v marcu, ko cvete spomladanski žafran in ponekod morska čebulica. Na Cerkljanskem je dokaj pogost visoki jeglič (Kladje, Travnik), še večkrat pa vidimo pogačico. V Novakih - tudi na območju Davče - v zamočvirjenih travnikih naletimo na zanimivo združbo šotnega mahu ter mesojedk: alpske in navadne mastnice pa okroglolistne rosike. Celotno področje Črnega vrha ima zakisana vlažna tla, ki jih poraščata smreka in macesen, v podrasti pa domujejo: jesensko resje, orlova praprot, borovnice, brusnice. Pogosta je bila včasih arnika. Na Blegašu je poleg črne murke najimenitnejši otoček alpske velese. Porezen je v resnici naš največji rožni vrt. Vrh je gol, grebeni (Vrše, Hum, Cimprovka, Hoč, Durnik) so redko poraščeni s pritlikavimi bukvami, jesenskim resjem in ponekod ruševjem. V južnih stenah Porezna v maju zarumeni naše največje rastišče avriklja. V juniju cvetijo kamnokreči, homulice, travnolistna perunika, črna in rdeča murka, alpska in navadna mastnica, rjasti sleč; zelo redek je že rumeni svišč. Kasneje cvete panonski svišč. V strmem južnem pobočju se vse bolj razvija eno najlepših rastišč alpske možine ali kraljice gora. Tu uspevajo še talin, gorski srobot, krvomočnice, preobjede, zvončnice, repuši, klinčki, rožnati kačjak, kranjska in turška lilija. Jeseni povsod zaplavi svilničasti in navzkrižnolistni svišč. Pobočja se marsikje počasi zaraščajo, s tem pa se spreminja flora nekdanjih pašnikov in košenic. Vse več je jelševja, robidovja, malinovja, borovničevja. Prav ob vznožju Porezna je preimeniten poleti cvetoči laški meček (tudi nad Jesenico in na Škofjem). Na Kojci so v preteklosti večji del kosili, zato so njena pobočja danes pretežno poraščena z redkimi smrekami in macesni, kar sicer bujni vegataciji daje svojstven pečat. Kojca je suha; prvi redki izvirki leže precej pod vrhom - tako rastejo šmarnice tukaj uspešneje kot na Poreznu. Na pobočjih naletimo na julijski in lepljivi lan, velecvetni in mali zali kobulček, orlice, mnogo kukavic (tudi bele ročice, zeleni volčji jezik, osjeliko, mačje uho); netresk, travnolistno peruniko, sračico, predvsem pa je na Kojci prelepo in v naši občini najbrž edino rastišče sibirske perunike. Po dišečih vrtovih kukavic bi morali poznati Rodne, košenice na planoti med Orehovsko in Bukovsko grapo. Ob Idrijci, kamor se naša pot spusti, so opazni vplivi z morja. Na toplih apnenčastih tleh najdemo že ruj in bodečo lobodiko, sicer pa so strma pobočja pogosto pokrita z malim jesenom, makovcem, belim gabrom in hrastom. Že omenjeni kranjski jeglič ne raste nikjer tako bogato kot pri nas na Jelenku (Vojskem, Čepovanu). Lepo uspeva tudi na travnikih. Barva cvetov (in število cvetov v kobulčku) je odvisna od rastišča: lege, podlage in vlage. Ker v soseščini cvete tudi avrikelj, je na Jelenku prišlo do križanja obeh jegličev. Dražestni jeglič (primula x venusta) je izredno lepa rastlina, sicer pa se primerek od primerka loči po barvi in obliki listov. Nahajališče na Jelenku nad Sp. Idrijo je že dolgo znano; kot zanimivost naj povemo, da so to rastlino najprej imenovali primula jelenkae, kasneje pa primula idriana. Pred leti so v stenah Trnovskega gozda našli novo rastišče. Clusijev svišč se ob kulturnejših obiskovalcih planin vse bolje počuti na Jelenku, zelo bogato pa raste tudi ponekod na Vojskarskem. Hudournik je najbolj proti severu izpostavljen del Vojskarske planote. Zaradi posebnih življenjskih razmer se je kraj razvil in ohranil kot majhen, a bogat botanični vrt. Naštejmo nekaj prebivalk te izredno razgledne točke. Na travniku in v skalah je vse polno kranjskega jegliča; na skalnatih robovih najdemo: alpski slečnik, rjasti sleč, zimzeleni gornik, gorski srobot, alpski volčin, alpsko veleso - pa še ruševje. Sicer pa je tu mnogo kukavic (bezgova k.), orlic, šmarnic. Na zamočvirjenih travnikih ob Gačniškem potoku (kakor tudi ob zgornji Idrijci) spet naletimo na družbo šotnega mahu in vseh treh mesojedih rastlin.Okroglolistni rosiki gre tukaj očitno zelo dobro, Prav v teh močvarah poleti zelo bogato cveti navadna močvirnica. Na vrhu Vojskarske planote dokaj pogosto srečamo dve, z zakonom zaščiteni rastlini - tiso in bodiko (božje drevce).Od lilij na Vojskem prednjači tudi zaščitena brstična lilija. Ta, kar se da hitri floristični pregled končujemo v strmih grapah Trnovskega gozda, mislimo na Tisovec, Belco, Črno grapo, Bedrovo grapo, Suho Idrijco, Idrijco in tudi hude grape na trebuševski strani. Geografsko skrajno razbit svet je v botaničnem smislu zelo bogat; od že omenjenih redkih rastlin imenujemo tukaj zelo pogoste prebivalce: tisa, bodika, kranjski jeglič, avrikelj, maslenica, dražestni jeglič, najmanjši alpski zvonček, rjasti sleč . . . V Trebuši je bil najden blagajev volčin in še vedno obstaja možnost, da bi tega dišečega lepotca našli tudi na našem ozemlju. Pozabiti tudi ne smemo na izredno vegetacijo v lediščih Trnovskega gozda (Smrekova draga, Lazna, ledenica v paradani). Na koncu naj bo zapisano dejstvo, da se sosed Goljak ponaša s planikami.

FAUNA

Zoologi so doslej opisali že preko milijon živalskih vrst in ta seznam se vsako leto še povečuje. Med njimi pa so seveda ogromne razlike. Na eni strani primitivne drobcene papučnice, alge, bakterije, itd., ki jih lahko opazujemo le pod mikroskopom, na drugi strani npr. 150 ton težki in do 33 m dolgi sinji kiti, ki so tako orjaški, da lahko žive le v morju. Vmes pa skorajda neskončna vrsta predstavnikov živalskega sveta, ki se med seboj ločijo po velikosti, zgradbi, načinu življenja, stopnji razvoja,... In vsa ta karavana življenja je človeka zanimala od sive davnine, saj je bil od njih močno odvisen. Kako živo so zanimale živali našega kamenodobnega človeka, prikazujejo podobe divjadi, naslikane na stenah v španskih in francoskih jamah. S civilizacijo se je potem stik človeka z živim okoljem izgubljal, saj je lov že zelo zgodaj prenehal biti osnovna dejavnost v njegovem preživljanju. Skozi stoletja se je ta vez še oslabila, hitri utrip življenja v današnjih industrijsko razvitih državah pa je v človeku ponovno obudil željo in potrebo po ponovnem snidenju z naravo. Posledica tega je, da tako drugod po svetu kot tudi pri nas, stalno raste število članov raznih društev, katerih dejavnost se odvija v naravi. Njihova osnovna dolžnost je in bo morala biti varstvo in čuvanje te narave. S svojimi posegi je človek že ničkolikokrat porušil njeno ravnovesje, pregnal določene vrste iz posameznih območij, ali jih celo za vedno izbrisal iz živega sveta. Izumiranja posameznih vrst niso v živem svetu nobena novost, saj so se dogajala že davno pred nami. Vendar je onesnaževanje zemlje, ozračja in voda problem, ki lahko sproži dosti hujše katastrofe, kot jim je bil živi svet doslej priča. Posledica tega bo, da se bo seznam živih vrst, katerega smo v uvodu omenili pričel hitro manjšati. Tega pa vsekakor ne smemo dovoliti, saj danes še ni prepozno. Dosti je še kotičkov, območij, kjer je bil vpliv človeka v preteklosti malenkosten, tako da še danes lahko opazujemo neskaljeno podobo pokrajine in njenega življenja. In tudi Idrijsko cerkljanska planinska pot se še vije po gozdovih, senožetih in vrhovih, kjer se v miru pase srna, kjer murni pojejo svojo pesem, kjer nad glavo zaplahuta orel, kjer . . . kjer živi življenje. Tukaj podajamo kratek opis vrst, katere bomo na naši poti največkrat srečevali, oz. so njena posebnost. Med divjadjo je najbolj pogosta srna. Srečamo jo lahko na vsej poti v vseh letnih časih. Prebivalec naših gozdov je že od davnine, le da je včasih zlasti v preteklih stoletjih ni bilo povsod. Na drugem mestu po številčnosti je gams. Je prebivalec gora, kamor se je umaknil v novejši zgodovini našega planeta, pred tem pa je živel tudi nižje. Poleti živijo gamsi na robu planinskih gozdov in višje, do koder seže rastje, pozimi se umaknejo pred snegom v nižje predele. Na Idrijskem in Cerkljanskem, ki sta dokaj porasli z gozdovi, živi tako imenovani "gošar". Prvi gamsi so se pojavili okrog leta 1905, ko so začeli graditi železniško progo Podbrdo-Most na Soči. Neprestano pokanje min je pregnalo gamse v Zapoško in Drnovo nad Cerknim, kjer so ob zalezovanju lovcev vztrajali kakih 20 let. Ponovno so se preselili na Idrijsko leta 1962 in danes so razširjeni že na območju vseh sedmih lovskih družin Idrijske lovske zveze. Jeleni, ki se zadržujejo le v velikih gozdovih, so tod redki in večinoma le prehodni gosti. Srečamo jih lahko na robovih Trnovskega gozda pa tudi v območju Porezna so ga lovci že večkrat opazili. V preteklih letih le prehoden, danes pa že pogosten, je divji prašič. Zaradi zelo hitre reprodukcije venomer išče nova stanišča in se jim prilagaja. Ne bo odveč, če omenimo še muflona. Pred leti so ga naselili na Mostu na Soči, kjer se je zelo hitro razmnožil, tako da išče nova stanišča. Opazili so ga nad Reko pri Cerknem. Iz družine psov je volk le prehoden, lisica pa živi na celotnem ozemlju od Javornika do Kojce. Med kunami, ki prav tako kot lisica in volk spadajo v red mesojedov, se pri nas pojavljata kuna zlatica in belica. Sta sicer redki, opazili pa ju bomo v srednje velikih smrekovih gozdovih. Kakor za jelena, tako so tudi za rjavega medveda idrijski gozdovi premajhni, da bi v njih našel mirno zavetišče. Pojavlja se redko, kot prehoden gost, bil pa je v idrijskih gozdovih že tudi uplenjen. Gozdne kure imajo svojega najmočnejšega zastopnika v divjem petelinu. Je zastopnik pradivjadi in naseljuje pri nas nekatere.hribovite in gorske okoliše, vse do zgornje drevesne meje. Stari mešani gozdovi z vmesnimi posekami, kjer raste dovolj rastlinja s plodovi in kjer je mir, so mu najljubši življenjski prostor. Največ jih prepeva na območju Črnega vrha nad Cerknim in na Poreznu. Na Poreznu, na nadmorski višini okrog 1000 m, se zadržujejo še ruševec, ki je manjši od divjega petelina, belka in gorska kotorna. Po vseh gozdovih naše občine pa srečujemo gozdnega jereba, čeprav ni ravno pogost. V kotlinah, kot sta idrijska in cerkljanska, delno pa tudi v višjih legah, bomo opazili tako imenovano nizko divjad. Med njimi so poljski zajec, redkejše jerebice in fazani. Ob Idrijci in Cerknici pa je zadnja leta že kar razveseljivo število vodne perjaste divjadi, predvsem rac mlakaric.

Visoko pod oblaki bodo tu in tam nad nami zakrožile ujede kot so: planinski orel, kragulj, kanja in skobec. To so glavni predstavniki lovne divjadi, vendar ne smemo prezreti tudi ostalih, saj bi bili gozdovi in travniki brez njih pravzaprav pusti. Najprej so tu ptice, tako selivke kot stalne ptice. V velikih jatah preletavajo naše kraje lastovke, ki spadajo med najboljše letalce. Pogosten je srakoper, ki navadno sedi vrh drevesa in z bistrimi očmi pozorno ogleduje svojo okolico, ne da bi se količkaj premaknil. Opazi ne le kobilico, ki skače po travi, ampak tudi sokola, ki kroži po zraku. Za srakoperja je značilno njegovo kričanje, s katerim opozarja ostale ptice, da se jim bliža sovražnik. Izredno koristna je kukavica, saj se hrani z žuželkami in dlakavimi gosenicami, ki jih drugi ptici ne marajo. S svojim ku-ku vabi k nam pomlad, toploto in sonce pa jo zato še kako radi slišimo. Med selivkami so pogostni še: hudourniki, pogorelčki, šmarnice, škorci, golobi, grlice, škrjanci, ščinkavci in druge. Od stalnih ptic so pogostni vrabci, ki čivkajo okrog naselij in robov gozda. Zelo koristna je sinica, saj obira žuželke in njihove ličinke po sadnem drevju. Je med prvimi pevkami v zgodnji pomladi, pozimi pa se približa človeškim bivališčem. Ob robovih gozda živijo taščice, za katere je značilna rdeča lisa, ki sega od oči preko prsi. V gozdu pogosto naletimo še na kosa, kalina, brgleze; že od daleč pa bomo slišali trkanje žolne po drevesnih deblih. Naša pot na mnogih mestih prečka potočke, izvire in reke. Življenje ob njih je bogato in še posebej zanimivo. Na vodnih rastlinah je prav pogosto pritrjen veliki mlakar, v pesek ali blato pa je pogosto zakopan potočni škržek; oba sta mehkužca. V potokih, čistih vodah jezer in ribnikov, posebno pa tam, kjer so bregovi obrasli z grmovjem in drevjem, je pogost prebivalec potočni rak, ki se podnevi rajši skriva pod kamenjem in v račinah, šele ponoči pa se odpravi na lov. Številne so tudi ribe, predvsem potočna postrv, lipan in klen. Po skalovitih gričih, ob živih mejah in ob plotovih bomo pogosto naleteli na boječega martinčka, kuščarja ali pa slepca Vsi trije spadajo med kuščarje. Na skalnih, z grmičevjem poraslih tleh se ob sončnem vremenu rad zadržuje modras, ki ga spoznamo po ploščati glavi srčaste oblike, na kateri ima rožiček. Dolg je do 80 cm po hrbtu pa ima temno rombasto progo. Strupena kača je tudi gad, ki pa ga navadno srečamo le v višinah nad 1000 m. Od modrasa se razlikuje po cikcakasti progi po hrbtu in po tem, da nima rožička. Njegova barva je močno prilagojena okolju, posebno v gorah najdemo pogosto popolnoma črne gade. Največja evropska kača pa je tudi na našem območju živeči gož, ki ni strupen in doseže do 2 m velikosti. Med najbolj ljubke prebivalce gozda vsekakor spada veverica, ki je s košatim repom vred dolga borih 45 cm. Njen sorodnik je polh, ki pri stikanju za hrano gibčno skače po vejah. Je ponočnjak in posebno človeške družbe sploh ne mara. Ponočnjak je tudi dihur, ki čez dan rad ždi v drevesnih duplih. Jazbec, zimski zaspanec, pa nas bo na poti le redkokdaj presenetil.

Z VODNIKOM PO POTI …

Reka - Šebrelje 1 ura 15 minut

Reka je zaselek ob glavni cesti Idrija-Tolmin in ima stalne avtobusne zveze v obe smeri. Kraj je znan predvsem zaradi latenskega grobišča, kjer so bili najdeni grobovi z bogato opremo so !orožje in situle). Bilo je to zadnje obdobje kulture Keltov, ko se že čutijo vplivi bližajoče se rimske kulture. Časovno uvrščamo to najdišče v čas med 4. in 1. stoletjem pred našim štetjem. Razen arheoloških ostalin na Jelenšku pri Godoviču, kjer so našli ostanke utrdbe in orožja iz halštatskega obdobja, ki je trajalo med 8, in 4, stoletjem pred našim štetjem, je grobišče na Reki najstarejši dokaz o naselitvi in kulturi v naši občini. Idrijsko cerkljanska planinska pot nas nasproti odcepa ceste za Bukovo popelje čez viseči most na drugi breg Idrijce. Prav na mostu je najnižja točka naše poti, njena nadmorska višina je okrog 230 m. Nekoliko nižje ob Idrijci, v Stopniku, je tudi najnižja točka naše občine z 227 m. Ko smo na drugem bregu, nadaljujemo po kolovozu do dveh domačij. Zadnja je na Logu, kjer se odcepi steza po senožeti navzgor. Pot je strma in v zgornjem delu marsikje celo vklesana v prepadne dolomitne stene. Privid trentarskih "mulater", ki se podobno vijejo v visokogorskem svetu Julijcev, se nam nehote prikrade - v misli. Na vrhu strmih sten stoji cerkvica sv. Ivana, do katere smo iz doline rabili slabo uro hoda. Lepega razgleda, ki se nam ponuja z njenega obzidja ne smemo zamuditi. Globoko pod nami dolina Idrijce, a na drugi strani Cerkljanska s svojimi vasicami, široko Kojco in ponosnim Poreznom v ozadju. Prvotna cerkvica naj bi bila postavljena že leta 1152 kot podružnica sv. Vida na Šentviškogorski planoti. Leta 1763 je bila porušena, obnovljena pa leta 1870. Po dobri poljski poti gremo naprej, skozi Dolenjo vas, od tu pa že po cesti do Srednje vasi in v samo vas Šebrelje. Pot je položna, saj hodimo po zložni Šebreljski planoti. Gradi jo enaka kamenina, kot pot z Reke do sv. Ivana, to je cordevolski dolomit. Planota je ostanek prastare zravnane pokrajine, ki je ležala na nivoju morja pa so jo gorotvorne sile v teku geoloških dob dvignile na sedanjo višino. Vanjo so Idrijca in njeni pritoki sproti vrezovali svoje struge. Na Šebreljski planoti, ki jo sestavlja le dolomit, pa je vsa voda pronicala in tako niso mogli nastati površinski tokovi, ki bi močneje preobrazili njeno površino. Tako zravnano površje, geologi mu pravijo ravnik, bomo na naši poti še večkrat srečali, zlasti na kraškem svetu. Sredi Šebrelj, ob cesti, je planinsko zavetišče, ki ga oskrbuje PD Cerkno, Dobimo lahko hrano in pijačo, ležišč pa zaenkrat še nima. Žig, Od sv. Ivana do zavetišča je le 20 minut. Tudi Šebrelje imajo svojo bogato zgodovino. Njen začetek sega v 12, ali celo v 11. stoletje. Najstarejša hiša je pri Bašču v Srednji vasi, na kateri je že zbledela letnica 1182. Po ustnem izročilu pa je bila Šebreljska planota naseljena že veliko stoletij prej. Prvi naseljenci - pogani, so baje imeli na severnem delu planote majhen tempelj, kjer so častili boga sonca. Danes je na tistem mestu podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika. Narodnoosvobodilna borba, ki je imela močan odziv po vsej Cerkljanski se je tudi tukaj pričela zelo zgodaj. Njen začetek sega že v leto 1942; močan razmah pa je dobila zlasti po razpadu Italije, ko so se tod cesto zadrževale razne partizanske enote. Žalosten dan v zgodovini vasi je 9. junij 1944, ko so v vas vdrli Nemci in njihovi hlapci. Požgali so skoraj celo vas, ustrelili 6 Ijudi, pet pa jih odpeljali s seboj. Na pobočju pod šolo je vsem borcem, ki so v NOV padli na Šebreljski planoti postavljen lep spomenik. Posvečen je tudi vsem domačinom, padlim v borbi za svobodo.

Šebrelje - Jagršče - Jelenk 4 ure

Iz Šebrelj nadaljujemo pot po cesti proti Šebreljskemu vrhu. Tik nad vasjo, približno 30 m pred ostrim ovinkom v desno, se odcepi dobro viden kmečki kolovoz, ki nas pripelje do posestnika v Sevnici. Vrh doline nad hišo je že od daleč viden preval, na katerega se moramo povzpeti. Točka je zelo razgledna, z nje se spustimo po stezi v slikovito Sevniško grapo, čez mostiček na drugi breg, nato še kratko po grapi navzdol do manjše kmetije pri Kašperju. Naprej gremo po dobrem kolovozu, ki nas dvigne iz grape in že uzremo vas Jagršče, kjer se ustavimo v vaški gostilni. Tu se lahko okrepčamo; pozabiti pa ne smemo na žig. Iz Šebrelj smo za pot porabili dobro uro. Iz vasi, še zlasti s hribčka za cerkvijo, je izreden razgled na dolino Idrijce, Cerkljansko ter vrhove nad njo. V istih dneh kot na Šebreljski planoti je junija 1944 gorela tudi vas Jagršče. Od julija istega leta pa vse do osvoboditve je v Jagrščah, Otuški in Sevniški grapi, v Potokih in Jablanici delovalo okrevališče št. 2 SVPB Pavla, v katerem se je zdravilo 171 ranjencev. Ob poti proti Krnicam, kamor nadaljujemo, je temu okrevališču postavljeno spominsko obeležje. V majhnem gozdičku, že nekoliko nad vasjo, je ob poti zanimiva kapelica, ki so jo domačinom - padlim v drugi svetovni vojni - postavili sovaščani. Kolovoz nas mimo kapelice vodi po mladem bukovem gozdu; nekje na sredi se odcepi močnejši kolovoz na desno, a mi se držimo levega. Ta nas kmalu privede iz gozda (Na jami) in nad nami zagledamo manjši zaselek - Stržnico; levo in desno se spuščajo strme grape. Hiše v Stržnici so že vse prazne, sadno drevje okrog njih pa je že pozabilo na človeško roko. Za hišami se pot znova vzpenja proti kmetiji Na rupi. Malo pred to kmetijo bomo levo spodaj v grapi uzrli osamljeno domačijo - V peklu. Tu je bilo od novembra 1943. leta okrevališče št. 2 XXXI I. divizije, pozneje oddelek SVPB Pavla. Do 15. junija 1944, ko je bila bolnica izdana in napadena, se je v njej zdravilo 120 ranjencev. Po čudnem naključju je padel le eden izmed stražarjev. Da bi se maščevali, ker niso dobili ranjencev, so Nemci istega dne pobili 6 domačinov in jih zmetali v gorečo domačijo pri Erjavcu v Masorah. Z domačije Na rupi nas široka pot zlagoma vodi preko pašnikov in skozi gozd do glavne ceste skozi Krnice. Kjer se ji priključimo, je na ovinku pred nekdanjo osnovno šolo postavljena spominska plošča, posvečena prej omenjeni partizanski bolnici V peklu ter sanitetni postaji št. 2, ki je delovala v bližini. Nekaj korakov nižje ob cesti je tudi zadružni dom v Krnicah, kjer v trgovini lahko nakupimo hrano in pijačo. Naša pot pa nas vodi mimo poslopja osnovne šole po cesti, ki se rahlo dviga skozi gozd. Po približno 15. minutah zavijemo levo na voznik, ki nas pripelje do kmetije Na Kalu, na vrhu hriba z nadmorsko višino 1061 m. Kmetija stoji na izredno razglednem mestu in zlahka bomo spoznali ne le vrhove idrijskega in cerkljanskega hribovja, temveč tudi vrhove bohinjskih gora in samih Julijcev. Iz Jagršč do kmetije Na kalu je 2 uri hoda: Pot nadaljujemo po senožetni stezi po vrhu grebena v severovzhodni smeri. Pod nami kmalu uzremo v smeri proti jugu kmetijo - pri Sedeju. Po kolovozu ob robu gozda se spustimo do ceste in desno na vzpetinici pred kmetijo je spominsko obeležje. Na tem mestu so Nemci s svojimi hlapci 11. junija 1944 leta najprej oslepili in nato s sekiro obglavili dva ujeta partizana. Do planinskega zavetišča pri Cesarju je sedaj še okroglo 1 km ceste. Prijetno zavetišče, ki ga oskrbuje PD Idrija, je bilo v to stavbo premeščeno 1978. leta. Na voljo so nam hrana in pijača, prenočiti pa je mogoče pri zasebnikih v bližini. Žig. S Kala do zavetišča smo rabili 30 minut. Tik pred zavetiščem se v levo odcepi nekdanja italijanska vojaška cesta, ki nas mimo kmeta Fajfka v pol ure pripelje na vrh Jelenka. Za pot Jagršče-Jelenk se tako zamudimo 3 ure. Vrh Jelenka (1108 m) je senožeten, obrobljajo pa ga gozdovi, ki branijo boljši razgled na okoliško hribovje. Njegove senožeti in travniki pa nas navdušujejo zlasti koncem maja in v juniju, ko tod bogato cvetita avrikelj in kranjski jeglič. Tudi svišč je na njegovih pobočjih prav pogosten.

Jelenk – Šturmovec 3 ure 15 minut

Vrh zapuščamo po položnem južnem pobočju. Ponekod že zarasla steza nas pripelje do lovske koče, od tu je le še skok do vrha Prehoda, to je mesta, kjer se cesta skozi Krnice prevesi na idrijsko stran. Cesto prečkamo in se na drugi strani znova po stezi spustimo do kmetije Jurice. Naslednje kmetije: Kovk in Pack so med seboj oddaljene po 10 do 15 minut hoje; s kolovoza je na več mestih lep razgled na Sp. Idrijo in bližnje hribovje. Od Packa gremo po kolovozu navzdol skozi prijeten borov in smrekov gozd. Na križišču, kjer vodi pot desno do Žirovčkove domačije, zavijemo levo in v 15 minutah smo na vrhu Žirovčkove planine. S spominskega obeležja razberemo da se je tu decembra 1942. leta formirala II. Trnovska četa, sestavljena predvsem iz domačinov. Bila je prva močnejša partizanska enota na tem območju; štela je nekaj nad 60 borcev. S planine se vračamo po isti poti mimo križišča do Žirovčka, potem pa po senožetni stezi precej strmo navzdol do Šinkovca v Srednji Kanomlji. Od Žirovčka je 20 minut, z vrha Jelenka pa 2 uri peš poti. Sedaj smo v Kanomlji, več kot 10 km dolgi dolini, ki ima svoj začetek v Sp. Idriji, na Oblakovem vrhu pa se prevesi v dolino Hotenje. Kmetije so raztresene ob glavni cesti, mnoge pa se stiskajo še visoko v breg. Kanomlja zato ni niti prava vas, saj je dolina le malokje toliko široka, da lahko stoji skupaj več domačij. Nekoč so Kanomlji pravili "kraj, kjer mrtvi ubije živega", zakaj marsikateri pogrebec se je potolkel po strmih pobojih. Že leta 1700 je bilo v Kanomlji 120 hiš, več kot jih je takrat štela bližnja Sp. Idrija. Tako zgodnji razcvet so povzročile fužine, katerih ostanki so še danes vidni pri Fežnarju na desnem bregu Kanomljice. Fužine so obratovale v 2. polovici 16. stoletja, a so že konec istega stoletja zamrle in s tem tudi nadaljnji razvoj doline. Od Šinkovca se spustimo še do glavne ceste po dolini in nekoliko višje zakoračimo čez betonski most na drugo stran. Pravkar smo prečkali idrijski prelom, pred nami pa je eden najlepših profilov krovne zgradbe, najbolj značilne geološke poteze idrijskega ozemlja. Ozka cesta nas od Mohoriča vodi mimo Ovčjaka in čez suho strugo Ovčjakarice. Že bežen pogled ob poti nam izda kamenino, ki gradi to pobočje. To je kredni apnenec prvega pokrova, zakrasel in vodopropusten. Za prvim ovinkom se po bližnjicah povzpnemo skozi gozd do Zaklavžarja, kjer ponovno stopimo na travnik. Apnenčeva tla zamenja dolomit zgornjetriadne starosti, ki pripada že drugemu pokrovu. Čez Zaklavški grič se vzpenja prijeten voznik proti Brdu, kamnine ob poti pa že pripadajo tretjemu pokrovu. Med njimi prav gotovo nismo prezrli najstarejše - rjavosivega karbonskega skrilavca, ki je še lepše razgaljen naprej ob poti proti Šturmovcu. Vendar nas domačija na Brdu ne odslovi tako hitro, saj ob spomeniku pred hišo slehernemu zastane korak. Tu so Nemci in domobranci 1. aprila 1945, tik pred koncem vojne, zagrešili enega najgnusnejših zločinov nad civilnim prebivalstvom v naši občini. Tega dne so zaprli v hišo devet ljudi, od tega šest otrok in 82-letnega starčka, nato pa poslopje zakurili. Gospodarja so odgnali s seboj na Vojsko, med potjo pa ga zločinsko umorili. Posestnik Štrumovec ima stanovanjsko hišo ter malo kaščo, poslikano s freskami. Med zadnjo vojno pa je bilo tudi tukaj zelo živahno, zlasti kulturno-politično delovanje. Poleg mitingov, sestankov in pevskih vaj je bila naštudirana tudi enodejanka "Lisjak", ki je bila uprizorjena potem v šoli v Gor. Kanomlji. Tukaj nas čaka tudi žig. Za pot iz doline smo porabili 1 uro in 15 minut.

Šturmovec - Hudournik 3 ure

Med hišami se kolovoz strmo dviga skozi gozd do manjšega sedla, Tu se odcepi v začetku slabše vidna steza, ki nas pripelje na senožeten Rovtarjev vrh. Prvo domačijo uzremo že po nekaj deset metrih zaraščene senožetne steze. Vzpon po strmih bregovih Kanomlje je že za nami, pred seboj imamo prostrano, rahlo valovito Vojskarsko planoto. Nad Šturmovcem smo ob poti srečevali različne spodnje triadne karbonatne in laporne plasti, v zgornjem delu pa že srednjetriadni dolomit, ki gradi tudi večji del planote. Opisane kamenine pa tvorijo že najvišji, 4. pokrov idrijske krovne zgradbe. Od Šturmovca do Rovtarjevega vrha je 45 minut.

Z Rovtarjevega vrha nadaljujemo pot po dobrem vozniku proti Vojskemu, na levi in desni so še preostale kmetije zaselka Rovtarjev vrh. Na križišču, kjer vodi v levo cesta na Vojsko (20 minut), zavijemo ob kalu, zatem pa desno po stezi skozi mlad, mešani gozd. Pot je mehka, položna; po strminah Kanomlje nam prav prija. Na robu planote se mimo Jakoba na ravan spustimo po vozniku navzdol proti Humu. Na robu gozda, ko z obronka že lahko vidimo kmetijo Hum, zavije ostro levo steza, po kateri bomo nadaljevali. Kakor skoraj sleherna domačija Vojskarske planote, je tudi kmetija Hum dala svoj delež med NOB. Tu je bila ves čas delovanja tiskarne Slovenija kurirska javka, ki ni bila nikoli izdana ali napadena. Višje v Zahumu pa so v bunkerju skrivali tiskarski material. Že prej omenjena steza pa preči strma pobočja, dve hudourniški grapi, v tretji pa se odcepi slabo vidna steza levo po pobočju navzgor. Med podrtimi drevesi in skalnimi bloki nas pripelje do tiskarne Slovenija. Objekt je edinstveni kulturni spomenik iz časa NOB. Bila je to edina ilegalna tiskarna v okupirani Evropi, ki je izdajala dnevnik neprekinjeno do konca vojne. Partizanski dnevnik je izhajal od 5. septembra 1944 do 1. maja 1945, ko je bil osvobojen Trst in je tudi v teh krajih zasijala težko pričakovana svoboda. Njegova naklada se je gibala od 4.000 do 7.000 izvodov. Z Rovtarjevega vrha smo hodili 1 uro 15 minut. Po dobro nadelani stezi se znova dvignemo na planoto in na križišču nas napisna tabla usmeri proti partizanskemu grobišču na Vojščici. Cesta pelje čez Ogalce, kjer je večina hiš že praznih, mimo Vojščičerja do grobišča. Vse domačije so bile med vojno pravi partizanski domovi. V grobnici na Vojščici počiva 305 borcev in bork, katerih večina je padla med zadnjo nemško ofenzivo zadnje dni marca in 1. aprila 1945. V grobnici počiva tudi nad 30 borcev in bork, ki so umrli v bolnici Pavla in so bili vanjo prenešeni po osvoboditvi. Za grobiščem nadaljujemo po kolovozu, večinoma po planem do Žgavca. Za domačijo se odcepi slabši kolovoz v desno, preide v stezo, ta pa nas po senožeti pripelje na vrh Hudournika (1148 m). Od pomladi do jeseni krasi njegova pobočja bogata alpska flora s kranjskim jegličem, rjastim slecem, alpskim volčinom, sviščem; na vrhu pa nas preseneti enkraten razgled. Z vojskarske strani predstavlja Hudournik le rahlo dvignjen podaljšek planote, proti severu pa je strmo odrezan in Oblakov vrh z dolinama Kanomlje in Hotenje je prav pod nami. Šebreljsko planoto, Jelenk in vso prehojeno pot lahko preletimo s pogledom. Zadaj je razprostrta Cerkljanska, Kojca, Porezen, Blegoš, venec bohinjskih gora, pogorje Krna, Kanina, Triglav s sosedi . . . Za pot iz tiskarne do vrha smo se zamudili 1 uro, žig pa dobimo pri Medvedu, do katerega se moramo še spustiti po južnem pobočju (5 minut).

Hudournik – Vojsko 1 ura 30 minut

Kolovoz nas od Medveda vodi nekoliko navzdol do prevala Vrh Hotenja, kjer se obrnemo v levo na nedokončano italijansko vojaško cesto, ki pripelje z Oblakovega vrha. Od tu se odcepi tudi slabo vidna pot proti jugozahodu, po kateri bi prišli na planinske pašnike na Upalah, ki ležijo že na območju tolminske občine, Upale niso znane le po nekdanji planšariji, temveč tudi po ogorčenem spopadu, ki se je tu vnel marca 1943 leta med bataljonom južno-primorskega odreda in Italijani. Kljub več kot 10-kratni premoči Italijanov so le-ti utrpeli ogromne izgube, partizani pa so se v okrilju noči varno umaknili. Idrijsko cerkljanska planinska pot nas vodi dalje po pašnikih, senožetih, mimo zapuščene Stržnice do nove gozdne ceste, po kateri se spustimo v Gačnik. Podoba pokrajine se v hipu spremeni, saj so ob kontaktu pisanih mehkih karnijskih sedimentov in trdnega cordevolskega oziroma zg, triadnega dolomita nastale strme stene in soteske. Pri kmetiji v Gačniku prečimo istoimenski potok, ki do tod še ves pohleven prileze z osrednjega dela planote. Na drugi strani vode je žaga in tu se pričenja divja in neugnana pot Gačnika, ki se umiri šele ob izlivu v Trebušico. Nekje na sredi te soteske je bila med NOB centralna lekarna IX. korpusa, ki je oskrbovala predvsem bolnici Pavla in Franja ter korpusne in divizijske premične bolnice. Delovala je od leta 1944 pa do konca vojne, oskrbovala pa se je preko terenskih organizacij, zavezniških pošiljk in lastnega organiziranega nakupa v sovražnikovem zaledju. Okolica obeh kmetij v Gačniku je bila tudi zgodnje žarišče upora proti okupatorju. Organizatorji upora so se začeli tu zbirati jeseni 1942 leta; med drugim je bila tukaj tudi partijska šola. Spopadi partizanov so bili v začetku predvsem z Italijani. Najhujši boji pa so se tod bili v zadnji nemški ofenzivi zadnje dni marca in 1. aprila 1945. Gozdove, pašnike in domačije, ki jih obira naša pot z Ogalc na Vojščico, Stržnico, Gačnik in še dalje na Vojskarski Jelenk, v Kotel in Mrzlo Rupo so bili v tistih dneh slovenska Kozara. Nekaj sto borcev IX, korpusa se je takrat tod bojevalo na življenje in smrt z nad desetkrat močnejšim sovražnikom. Iz Gačnika nadaljujemo pot po cesti proti Vojskemu, ob zamočvirjenih ravnicah pa srečamo močvirne rastline, med katerimi je najbolj zanimiva mesojeda okroglolistna rosika. Po 0,5 km ceste zavijemo v desno na kolovoz, po katerem se vzpnemo do Smodina, nato pa skozi gozd še do Jelenka. Tu je na vhodnih vratih stanovanjske hiše padel med zadnjo ofenzivo tudi narodni heroj Mirko Perc-Maks. Z Jelenka nas vozna pot pripelje v Kotel, kjer se pri domačiji srečamo s Slovensko planinsko transverzalno. Po njenih markacijah imamo le še 15 minut do planinskega doma "Rudar" na Vojskem. Žig. Dom oskrbuje PD Idrija in je odprt vse leto. Ima 28 postelj in 11 skupnih ležišč, telefon in v bližini dve smučarski vlečnici. Tik zraven doma je še zasebna gostilna ter trgovina in bife s prenočišči. Avtobusna zveza z Idrijo! Vas Vojsko, ki to pravzaprav ni, leži na nadmorski višini okrog 1000 m in je najvišje naselje v naši občini. Sestavljajo ga manjši zaselki kot Rovtarjev vrh, Mrzla Rupa, Revenovše, Škratovše, Ogalce, sicer pa prevladujejo samotne kmetije raztresene po vsej, dve uri hoda dolgi planoti. Najstarejše hiše so stare dobrih tristo let, le da so danes vse prenovljene, ker so bile med vojno požgane. Prvi naseljenci so bili tolminski puntarji, ki so se sem gor umaknili pred trdosrčno grofovsko roko, nemalo pa tudi zaradi verskih bojev in kuge. Tu so krčili gozd, postavljali ločene domačije, v minulih stoletjih pa se v glavnem preživljali z živinorejo in gozdarstvom, le malo tudi s poljedelstvom. Podnebje je namreč za poljedelstvo zelo neugodno, saj ima Vojsko pravo gorsko podnebje s svežimi poletji ter dolgimi zimami in obiljem snega.

Vojsko - Tratnik – Hleviše 3 ure 30 minut

Z Vojskega se po poti, označeni z markacijo Slovenske planinske transverzale, vrnemo najprej v Kotel, nato pa se mimo domačije Jep in Žontajše spustimo do nižjeležečega zaselka Mrzla rupa, kjer je Na Pstat tudi gostilna. Po starih zapisih bi morali biti nekje med Vojskim in Zg. Idrijco ostanki limesa, to je trdnjavske zapore iz poznorimske dobe za obrambo pred vdori barbarov. Enake zapore omenjajo tudi pri Godoviču in Črnem vrhu, vendar ostankov niso še nikjer našli. Pač pa so tu v Mrzli Rupi našli ostanke "šanc' z benečanskim orožjem in sledove strelnih jarkov, ki pa datirajo iz začetka 16. stoletja, ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Med NOB so Mrzlo Rupo nekoliko hudomušno imenovali "partizanski kolodvor". Skoraj ga ni bilo primorskega in gorenjskega partizana, ki ne bi vsaj nekajkrat šel skozi Mrzlo Rupo. Poleg tega je tu v obrobju Trnovskega gozda, pod Hudim poljem, delovala centralna SVPB Pavla, kjer se je zdravilo 954 ranjenih partizanov. Na Hudem polju, približno 2,5 km od Mrzle Rupe je tej bolnici postavljen lep spomenik. Ob cesti, ki skozi Razore pelje v Idrijo, so borci 1. bataljona Gregorčiceve brigade 22. junija 1943 napadli in uničili skupino italijanskih policistov. Iz maščevanja so Italijani naslednji dan požgali 70 poslopij, 24 ljudi odpeljali v internacijo in zapore, 3 talce pa ustrelili. Pod ovinkom, v katerem pridemo na cesto Idrija-Lokve, izvira v pisanih peščenoskrilavih sedimentih reka Idrijca. Po levem pobočju nad vodo se spusti gozdna cesta proti klavžam, a se že po poldrugem kilometru konca. Mi nadaljujemo pot po cesti tako, da imamo izvir Idrijce na levi strani, mimo kapelice, kjer se odcepi cesta v Trebušo in mimo kmetije Omevnikar. Na koncu cestnega nasipa naša pot zapusti transverzalo. Po kolovozu, ki je nekdaj bolj služil svojemu namenu kot danes, se skozi gozd spustimo v strugo zgornje Idrijce, ki jo prečkamo ob nekdanji brvi. Do tu so jo številni izviri že dopolnili do velikosti potoka. Na levem bregu se lahko odžejamo z vodo iz studenca. Markacijo sledimo po kolovozu do gozdne ceste, katere začetek srno videli v Mrzli rupi. Po njej gremo do kraja, kjer se približa strugi Idrijce, ki v visokem slapu pada čez skalnat prag. Tu zapustimo cesto in se povzpnemo v levi breg do steze, po kateri hodimo čez grape mimo nekdanjih kopišč. Preden se spet spustimo v samo strugo, si velja ogledati sotesko z vrsto tolmunov, ki leže stopničasto eden nad drugim. Pristop do njih je mogoč samo s plezanjem, ker jih na obeh straneh obdajajo nekaj deset metrov visoke stene. Območje med Mrzlo rupo, Tratnikom in še dlje proti zahodu, v osrčje Trnovskega gozda, je nenaseljeno. Težko prehodno ozemlje zgornjega teka Idrijce in Belce s skalnimi strminami in redkimi potmi je predel, kjer človeka le redko srečamo. Zato pa so toliko bolj pogostni gamsi in srne, srečali pa so že tudi jelena in medveda. Na obronkih gozdov in v skalnih strminah rastejo tisa, bodika, kranjski jeglič. . ., da omenimo le najbolj eksotične med njimi. Ostanki poti, ki jim sledimo po levi strani struge, ki je tu že precej široka, pričajo, da je v preteklosti človeška roka krepko posegala v te gozdove. Zanimiv je tudi izvir Divji potok, ki nikoli ne presahne. Najmogočnejši in najbolje ohranjeni spomenik te dobe so prav gotovo klavže, do katerih pridemo po približno poldrugi uri hoje iz Mrzle rupe. Prve klavže na Idrijci so bile zgrajene leta 1595 in so služile za plavljenje lesa, ki so ga pripravili nizvodno v strugi. V deževju se je za pregrado nabralo 785 m dolgo jezero in ko so klavže odprli, je voda v 15 do 20.tih minutah odtekla in odnesla pripravljeno hlodovino in drva do Idrije. Tu se je les zaustavil na velikih grabljah, ki so bile na Lenštatu. Bil je to poceni in uspešen transport prepotrebnega lesa za rudnik, ki je večino tega lesa porabil zase, za jamsko podgradnjo in kurjavo v topilnici. Na Belci, pritoku Idrijce, sta bili celo dve taki pregradi, po ena pa še v Zali in na Ovčjakarici v dolini Kanomlje. Plavljenja lesa so opustili leta 1927, na Kanomljici pa že prej. Ob vodi za klavžami so nekoliko zamočvirjene ravna goličave, ki nudijo lep prostor za oddih. Po novi cesti, ki vodi v hrib, lahko stopimo do opuščene kmetije pri Klavžarju, kjer si na kleti lahko ogledamo dobro ohranjena freske iz začetka 19. stoletja. Sicer pa nadaljujemo pot po cesti skozi Kramaršco. Po približno 1 uri se svet odpre in tu zavijemo s ceste proti kmetiji Tratnik. Tu dobimo žig. Spominska tabla na hiši nas opozori, da je bila domačija v času NOB tesno povezana z ustanovitvijo in delovanjem SVPB Pavla. Ta je bila ustanovljena decembra 1943 in je delovala do konca vojne, njene enote pa so bile raztresene po grapah nad zgornjim tokom Idrijce in Belce. Od Tratnika gre pot skozi gozd po kolovozu, ki se vzpenja proti raztresenemu naselju Čekovnik. Nad domačijo Pod bregom stopimo na cesto. Po njej gremo navzgor približno en kilometer, dokler je v prvem ovinku nad kmetijo Podobnik ne zapustimo. Po nekaj deset metrih se s kolovoza začnemo po strmi stezici vzpenjati na greben Slanic. Tu se spet pridružimo Slovenski planinski transverzali, ki pride s Kočevša in nas čez Blažkovo senožet in vrh Hleviških planin (908 m) pripelje do koče na Hlevišah. Kočo oskrbuje PD Idrija, ima 10 skupnih ležišč, v stari koči pa še 4. Odprta je od maja do konca septembra, preostale mesece le ob nedeljah. Žig. Od Tratnika do koče je poldrugo uro hoje.

Hleviše- Kamplc 5ur 40 minut

Mimo stare koče gremo čez senožet nad Carjevo domačijo in po gozdni stezi prečimo pobočje, dokler ne dosežemo greben nad Čekovnikom in se po njem spustimo do ceste, ki povezuje Čekovnik z Idrijo. Od tu v 15 minutah hoje po razglednem hrbtu dosežemo vrh Zagrebenca (763 m).

Pot nas vodi naprej mimo domačije, čez senožet v gozd, nato po močno zakraselem svetu krednih apnencev proti jugu, dokler ne naletimo na kolovoz, ki z desne pripelje iz Čekovnika in se kmalu prevesi v sotesko Idrijce - v Strug. Tik preden se začnemo spuščati, se velja ustaviti in si privoščiti pogled v globino, ki jo je v več milijon letih izdolbla reka. Razgled je še posebno imeniten izza skale imenovane Prižnica, ki leži nekaj metrov niže in je označena z markacijo. Sestopimo po stezi, ki se v ovinkih vije po strmini. Med hojo po kamenju in travi moramo paziti na modrase, ki se tod zlasti v poletni pripeki radi nastavljajo soncu.

Malo nad Idrijco naletimo na opuščen kolovoz, ki,vodi od Kobile do Fežnarja. To je bila prva cestna povezava po dolini, ki pa je bila z novo cesto, ki so jo zgradili po prvi svetovni vojni, povsem opuščena. Po njej zavijemo v levo, nato se po stezi, ki se odcepi desno, spustimo do struge in čez brv na cesto. Od koče na Hlevišah do tu je 1 ura 15 minut. Tukajšnje kraško površje, ki se je izoblikovalo na apnenčastih tleh, pogojuje tudi vrsto kraških rastlin. Naj omenimo predvsem jesenček. Po cesti je le nekaj minut hoje ob vodi navzgor spominska plošča, kjer je bil 15, februarja 1943 smrtno ranjen narodni heroj Janko Premrl-Vojko, ko je s svojim vodom napadel Italijane, ki so se umikali iz Bele. Umrl je teden dni pozneje na Brinovem griču. Od Vojkove plošče v Strugu je po cesti do vstopa na stezo po Kaponejcah približno 50 m. Sprva slaba, v zgornjem delu pa mnogo lepša lovska pot nas v 3/4 ure pripelje na gozdno cesto v Idrijskem logu: Do bližnje kmetije Na ravni (Mohorič) je dobrih 150 m. Cesta se obrne v levo, mi pa stopimo ob robu travnika, sredi katerega-se-je pred leti odprlo novo brezno, prečkamo cesto proti Zadlogu in skočimo po kratki bližnjici do manjšega prehoda do Kočarja. Nedaleč stran, na levi, stoji arhitekturno zanimiva kmetija Ivanšk, mi pa se usmerimo mimo Kočarjevega hleva in obnovljene hiše v desno, na zahod, stalno po obrobju zadloške planote. Od Kočarja, ki leži v rahlo privzdignjeni stranski dolini, teče pot po ravnem svetu; prijetna je in odpočita, sončna in senčna, saj se preko čistin večkrat stisne pod gozdni rob ali pa se pretakne skozi živo mejo. V smeri proti Mali gori gremo mimo zelo zanimive hiše Tominca. Arhitektura je z vogalnim stebrom, zunanjim velbom in poševno vgrajenim vhodom v hišo lep primer notranjskega stavbarstva; torej se je ta način gradnje širil prav do roba planote nad Idrijco. Hišo krase na čelni steni sončna ura in freske iz 18. stoletja. Od Tominca je že viden skrajno zahodni zaselek v Zadlogu Podtisov vrh (prebivalci - Podtisovci). Iz Idrijskega loga (Mohorič) do Podtisovca je približno 1 uro. Do tu vodi dobra cesta od Črnega vrha; od nje se pri šoli odcepi ozka makadamska cesta na Malo goro in Kovk. Glavni zaselek nekaj hiš tiči skoraj na belškem robu, od koder se spušča stara, dobro uhojena pot k Majniku in Šinkovcu v Idrijsko Belo. Pred zaselkom prečkamo cesto in se usmerimo proti Likarju, po domače nekoliko neprimerno pri Figarju. (Nekoč so imeli gostilno). Mimi gnojišča in poslopij gremo mimo starih italijanskih bunkerjev po kolovozu ob robu planote, za širokim ovinkom po planem stopimo v gozd in do vrha Male gore je le še klanec, do koder smo se od Likarja zamudili le pol ure. Mala gora je star naraven prehod z Idrijskega na Ajdovsko. Tu je nekdaj vodila tudi romarska pot na Angelsko goro, ki jo je prehodil marsikateri starejši Idrijčan. Kapelico je na vetrovnem prehodu sezidal bližnji kmet Košpar; prej je bil tam le križ. Zgradil je tudi mlin na veter, ko se je po prvi svetovni vojni vrnil iz Rusije. Mala gora je tudi zaselek petih hiš, vendar je življenje tod že skoraj zamrlo. Košpar (v Zadlogu trde, da je najstarejši), Zajc (ta gorenji), Šemrl, Lovrečk, Zajc v Klancu (ta dolenji). Na Mali gori prečkamo cesto Zadlog-Kovk in nadaljujemo mimo kapele proti JZ po novi vozni poti (proti Kalarju). Tik preden se pot spusti navzdol in skozi krošnje zaslutimo osamljeno kraško dolino, se obrnemo v levo na ozko, sprva grebensko stezo, ki pa kmalu zavije po desni okrog hriba. Po nekaj minutah zložne hoje smo na manjšem pašniku, od koder se nudi izreden pogled v Kalarjev kotel; to je široka, z njivami, senožetmi in pašniki okrašena suha dolina. Hiša leži v dnu in poleti zmeraj vzradosti samotno oko. Kalarjev svet prečimo po vzhodni strani tako, da se spustimo malo niže preko suhe grapice na kolovoz in po njem poševno navzgor, dokler se svet ne prevesi in je treba preskočiti leso. Zdaj smo sredi lepega bukovega gozda in na zgornjem koncu dolge doline, kjer si pravzaprav suhe vrtače podajajo roke. Smer je dokaj stalna SZ-JV. Pot teče le po levi strani. Sredi ne prevelikih pašnikov opazimo sledove nekdanje kmetije. Kraju pravijo Merije. Danes tod okrog pase Kalar. Pot se naprej blago dviga tja do ovinka pod Kobilco, ko iz puste Merije stopimo v bolj obljudene kraje. Na Kobilci (Mrzli log 10) je stara domačija, kjer se je od nekdaj živelo pretežno od živinoreje, saj svet za kaj drugega ni primeren. Naša pot gre sicer dalje pod kmetijo, zložno, več ali manj preko sončnih čistin, skozi dolino obeh Žgavcev- Zgornji Žgavci (Mrzli log 7) so prazni, hišo le poleti naseljujejo vikendaši. Dolnji Žgavci leže na drugi strani plitve in dolge doline. Voznik pelje mimo kraškega kala in velike bukve v desno mimo cestnega odcepa (v levo). Novo cesto pa že za bregom zapustimo, skočimo po senožeti levo navzdol na stezico, med vrtačo levo in gozdnim robom desno proti mali domačiji pri Smrčku (Križna gora 4) in se pri tem ves čas držimo stare smeri. Mimo hiše je le kratek klanec, da pridemo na hribovsko cesto Cenc-Križna gora. Čaka nas dolg klanec navzdol v povsem suhem, izpitem kraškem svetu, kjer prav lepo uspeva košutnik, ki smo ga lahko že prej nekajkrat videli v Mrzlem logu. Z Male gore do Cenca je 2 uri hoda. Pri Cencu stopimo na asfaltno cesto Črni vrh-Ajdovščina; tukaj se tudi odcepi makadamska cesta proti Javorniku, vendar gremo mi po cesti mimo gostišča Pri vodnjaku (avtobusna postaja). Na levi pustimo za seboj cestni odcep proti zaselkom Mrzlega loga: Na lomiču, potlej smo pri Kamplcu (gostilna). V gostilni se lahko okrepčamo; pozabiti pa ne smemo tudi na žig. Od Cenca do Kamplca je le 10 minut, od koče na Hlevišah pa 5 ur 40 minut.

Kamplc - Čelkov vrh - Javornik 2 uri

Od Kamplca vodi pot po stezi navzgor do kmeta Štolca in naprej po lepem kolovozu do Skokca. Za pot porabimo pol ure; tu pa dobimo tudi žig s Čelkovega vrha, kamor se moramo povzpeti. Do vrha je še 10 minut; ponuja pa izreden razgled, saj leži tik nad Črnim vrhom. Vrh je gol in cist; zahodno pod njim se izpostavlja od spodaj dobro vidna Velika peč, pred njo pa stoji domačija Furlanovega Petra. Od Skokca pelje voznik skozi bukov gozd navzdol na pašnik do prehoda Na ravni (30 minut). Tu čez gre pot s Šajsne ravni proti šoli v Kanjem dolu. Na ravni se srečamo z markirano potjo, ki iz Črnega vrha preko Šajsne ravni pelje na Javornik in ki se jo odslej držimo vse do koče na Javorniku. Šajsna ravan, majhen a silno slikovit zaselek, je tik pod nami: Pehar (Kanji dol 11), Furlan (Kanji dol 12) Tič (Kanji dol 10). S prehoda Na ravni gre pot proti Javorniku skozi gozdič in preko razglednih senožeti (danes pašniki) Na visokem. Nad njimi se spotegne majhna dolinica z ostanki nekdanje Rejčeve kmetije (svet, skozi katerega stopamo, je zapuščen že vsaj 10 let). Nad Strašnikom, ki leži levo pod našo potjo, se odpre mogočen in širok razgled na vzhodno, jugozahodno in zahodno stran. Čaka nas še zboljšana kamnita pot mimo Polharja. Ob nekdanjem kalu se odcepimo na levo; steza se vzpne v zadnjem klančku in nas ves čas po gozdu pripelje na javorniške goličave, od koder je edino v megli še mogoče zgrešiti bližnjega kmeta Medveda in pa planinsko kočo na Javorniku. Pirnatova koča na Javorniku stoji na sedlu med Javornikom (1241 ml in Dedinim vrhom (1217 m) na višini 1150 m, kjer se razgleduje na primorsko in notranjsko stran. Upravlja jo PD Idrija; odprta je od maja do septembra, ima 21 postelj in 12 skupnih ležišč, žig. Stara koča je stala nižje, nasproti kmetije Medved, kjer je sedaj postavljen vikend. Pri Medvedu je bila spravljena prva vpisna knjiga pri nas, ki sta jo leta 1876 prinesla sem pionirja slovenskega planinstva Kadilnik in Globočnik. V bližini je 23. decembra 1943 leta v boju z Nemci padlo 47 partizanov 3. bataljona Gradnikove brigade, katerim je posvečena plošča na Pirnatovi koči. Dobrih 5 minut je do vrha Javornika (1241 m), ki je skupaj s sosednjim Streliškim vrhom (1264 m) najvišja vzpetina idrijskega hribovja. Na vrhu je razgledni stolp na katerega se je vredno povzpeti, saj je z vrha po nevihti moč videti celo morje. Oko pa se nam bo ustavljalo predvsem na severnem obzorju, kjer se nam v široki panorami razkazuje razgibani predalpski svet, obrobljen z vršaci Julijskih in Savinjskih Alp.

Javornik- Koševnik- Podroteja 4 ure 30 minut

S koče na Javorniku nadaljujemo pot proti severu po kolovozu, ki ga kmalu zapustimo in se po stezi skozi gozd ter senožet spustimo v naselje Zg. Lome. Ob vznožju senožeti stoji kmetija, ki ji domačini pravijo pri Grižarju. Pozimi je za ta del poti značilno obilje snega in zmrzali, ki se tod najdlje zadrži na Črnovrški planoti. Od Grižarja do Oblaka, to je naslednje kmetije, smo v nekaj minutah. Oblakova kmetija leži ob makadamski cesti Črni vrh - Hrušica. Od kozolca nadaljujemo navzdol po pašniku ter slabo izhojeni stezi ob njivi, skozi gozdiček in ob robu travnika do dveh kmetij, ki še spadata pod Zg. Lome: Pelon in Klepc. Za pot od koče na Javorniku do Klepcove domačije smo rabili 40 minut. Za pot skozi Zgornje, kot tudi Spodnje Lome naj še opozorimo na električne pastirje, ki nam bodo marsikje presekali našo pot. Med Klepcovo hišo in kozolcem se pričenja kolovoz, ki nas vodi skozi bukov gozd proti Spodnjim Lomem. Pripelje nas do mogočne kmetije Rudolf, ki stoji na manjši vzpetini. Naprej 'gremo po cesti mimo brezna in že za prvim ovinkom uzremo večjo gručo hiš - Spodnje Lome. Takoj za zaselkom zapustimo makadamsko cesto Predgriže - Lome, zavijemo na desno in v nekaj minutah smo pri Kočarju. Mimo kmetije nadaljujemo pot proti skupini hiš - Podjesenu. Ko na prevalu za Kočarjem zagledamo te hiše, zapustimo cesto, ki skozi Podjesen dela precej velik ovinek. Mi ga raje presečemo in s prevala krenemo v levo ter med grmovjem in ob njivah pridemo zopet na cesto, tik preden le-ta zavije v gozd. Svet, ki nas je spremljal skozi Lome: travniki, njive, gozdički, domačije pa tudi studenčki - je izginil. V predelu Lomov namreč izdanjajo vododržne flišne plasti krovne podlage, na nadaljnji poti pa hodimo po krednih apnencih. Pokrajina ima sedaj vse značilnosti pogozdnega kraškega površja s številnimi vrtačami, brezni in udorinami. 15 minut rabimo skozi gozd do glavne ceste Črni vrh - Godovič, od Klepca do glavne ceste pa uro hoda. Sedaj smo že v naselju Predgriže. V levo je po cesti le dober kilometer do Črnega vrha, naselja z okrog 500 prebivalci. Hotel Bor in gostišče Metka s prenočišči sta glavna turistična objekta, saj je kraj znan predvsem kot smučarsko središče. Naselje je nastalo v XII. stoletju, ko so ga naselili koloni freisinskih Nemcev iz Poljanske doline, na kar naj bi spominjali še tudi nekateri današnji priimki domačinov.V okolici so zanimive številne kraške jame in vrtače, saj je zakrasela črnovrška planota s svojim obrobjem pravi jamarski eldorado. Planoto sestavljata kredni apnenec ter zgornjetriadni dolomit, ki gradi tudi večino masiva Javornika. Obe kamenini sta vodopropustni, zlasti v apnencu se pojavlja tudi močno zakrasevanje. Zato Črni vrh kljub izdatnim padavinam nima niti ene pomembnejše tekoče vode. Idrijsko cerkljanska planinska pot zavije v Predgrižah po glavni cesti na desno proti Godoviču, a že po nekaj deset korakih zapustimo asfalt in se usmerimo po makadamski cesti zopet v gozd. Kmalu se cesta razcepi: v desno vodi boljša do kmeta Nagodeta, a mi nadaljujemo po utrjenem kolovozu v levo. Pot se rahlo vzpenja do vrha vzpetine, na kateri stoji manjše znamenje. Kmalu zatem smo pri domačiji Škvarča, ki stoji na planem. Od tu dalje hodimo po kolovozu, ki se večkrat cepi, pašnik postopoma preide v gozd. Kolovoz se nam prične izgubljati, preide v stezo, ta pa nas pripelje na nov, močnejši kolovoz, po katerem se spustimo do križišča dveh kolovozov, ob katerih je značilno zasilno skladišče lesa. Od tu nas vodi strma steza do Vojkove koče na Brinovem griču, kjer je spominska plošča. Tu je legendarni narodni heroj Janko Premrl-Vojko prebival s svojim vodom v času od jeseni 1942 do pomladi 1943, ko je bila koča izdana in napadena. Vojkov vod se je branil; zaradi premoči sovražnika pa se je moral umakniti. V času zadrževanja na Brinovem griču je Vojkov vod precejkrat napadel Italijane na Črnovrški planoti, v Idriji in bližnji okolici, s čimer je širil duh upora med domačini ter držal zvezo s soborci v Dolomitih, na Notranjskem in Nanosu. Od kmetije Škvarča do Brinovega griča so borci dostikrat prehodili prav isto pot, ki jo hodimo danes mi. Od glavne ceste do Vojkove koče je 45 minut hoda; zlasti v poletnem času pa tod lahko srečamo tudi modrase. Od Vojkove koče se spustimo po stezi na nižjeležeči kolovoz, nato pa po njem levo navzgor in po rahlo valovitem terenu do Koševnika. Po makadamski cesti Črni vrh-Idrija (čez Ključe) gremo mimo več hiš; zadnja je pri Andrejčku, kjer je tudi gostilna in žig. V bližini je več globokih brezen, tako Habečkovo, ki je s 332 m naše najgloblje brezno, Andrejčkovo, itd. Od Vojkove koče do gostilne je 30 minut, z Javornika slabe 3 ure. Naša pot se nadaljuje proti Idriji, vendar ne po cesti po "ključih", katero so zgradili že Francozi v času njihove okupacije. Za Andrejčkovo domačijo zavijamo levo na odcep ceste, ki pelje v Idrijski log. Po dobrih 300 m od križišča zavijamo na kolovoz, ki pelje proti severu skozi slab gozd in grmičevje. Kolovoz je ostanek najstarejše poti, ki je povezovala Idrijo z Vipavsko dolino. Preden nas kolovoz pripelje do večje jase, je ob njem na naravni kamniti plošči izklesan napis: "Tukaj je bila Firma 1717". Firma pomeni v nemščini zakrament birme. Na jasi se kolovoz razcepi. Mi se držimo desnega, ki zavije v blago strmino. Na prevalu pa zavijemo levo skozi bukov gozd; zemljišče se prične rahlo spuščati do ozke makadamske ceste. Po njej krenemo navkreber in že zagledamo košenice in hišo na Pevcu. Nekdaj je bila to idilična kmetija, danes je poslopje last SGG - obrata v Idriji. Na širšem območju Pevca rastejo predvsem izredno vitki iglavci, ki jim tukajšnje okolje izredno ustreza. Njihov letni prirastek je na Pevcu močno nadpovprečen. Od gostilne v Koševnniku do Pevca je 1 uro hoda. Pred hišo stojijo divji kostanji in med njimi se spusti steza na nižjo ležečo makadamsko pot. Nekoliko naprej se steza nadaljuje mimo stare vodne črpalke in vodnega zajetja navzdol skozi gozd. Steza je strma in je bolj podobna strugi hudournika. Steza preseče kolovoz; na drugem, ki se vije v smeri JZ-SV pa nadaljujemo pot proti severovzhodu, a ne za dolgo; naš cilj je struga Idrijce. Kmalu najdemo slabo vidno stezo, ki se strmo spušča ob ostankih telefonskih drogov v Strug. Od Pevca do ceste skozi Strug, kakor imenujemo dolino Idrijce od Fežnarja do Podroteje, je samo 30 minut. Po cesti nadaljujemo ob vodi navzdol in v 5 minutah smo pri Divjem jezeru, ki leži pod sto metrov visoko, vertikalno steno iz krednih apnencev. Jezero se napaja po dolgi, sifonsko upognjeni podzemni cevi, iz katere voda ob deževju pod pritiskom bruha na dan. Vrtinčaste tokove lahko na jezerski površini opazujemo tudi pri nižjih vodostajih; v sušnih obdobjih pa se dotekanje vode lahko celo ustavi. Takrat prihaja voda na dan le v nižje ležečem sifonu v Podroteji. Okolico jezera porašča izredno zanimiva flora. Tako so se tu ohranile alpska mastnica, dlakavi sleč ter še nekatere rastline, značilne za ledenodobno klimo. Nadalje je tu znano eno najstarejših nahajališč endemičnega kranjskega jegliča. Divje jezero je zato od 1969 leta zaščiteno kot naravni spomenik, od 1972 leta pa urejeno kot muzej v naravi. Po cesti je še 5 minut do Podroteje, skupine hiš ob glavni cesti Idrija - Logatec. Le 2 km je od tu do Idrije, središča naše občine. Naša pot nas direktno ne vodi tja, a ne bo nam žal poti, da si jo ogledamo.

Idrija

Idrija leži v kotlu ob sotočju Idrijce in Nikave. V času, ko so imele Sp. Idrija, Cerkno ter okoliške vasi Gore, Ledine, Otalež, Šebrelje in Črni vrh že svojo, tudi večstoletno zgodovino, je bil kraj, kjer je danes Idrija, še prvobitna divjina. Nad Sp. Idrijo dolina Idrijce še ni bila naseljena. Njen mir so le tu pa tam zmotili lovci. Šele nekaj desetletij pred odkritjem živega srebra so se začeli pojavljati prvi občasni in stalni naseljenci. Eden izmed njih je bil, tudi naš škafar, ki naj bi, po ustnem izročilu, odkril živo srebro leta 1490. Zgodba, ki pripoveduje, kako je namakal posodo in v njej našel živo srebro pa ga nesel pokazat v Škofjo Loko, ker sam svetle tekočine ni poznal, je vsem dobro znana. Najstarejši podatki o rudniku so v čedadskem mestnem arhivu. Med drugim je zapisano, da je skupina rudarjev septembra 1493 dobila dovoljenje za izkoriščanje rudišča. Leta 1500 so že kopali rov pod Pront in 1508 naleteli v globini na bogata nahajališča rude. Od takrat do aprila 1977 je rudnik neprekinjeno obratoval. Večstoletni gospodarski in tehnični razvoj rudnika je seveda dokaj pisan. Do leta 1580, ko ga je nadvojvoda Karel Habsburški podržavil, so ga izkoriščale privatne rudarske družbe. V državnih rokah je ostal do leta 1940, ko ga je italijanska država prodala privatni firmi Monte Amiata. Prva dela so bila pod današnjim Prontom ter so se v teku stoletij širila v globino proti jugovzhodu. Hitrejši ali počasnejši gospodarski in tehnični razvoj rudnika je bil odvisen od boljše ali slabše prodaje na svetovnem trgu. Za primer: eno najhujših kriz je rudnik doživel v začetku 18, stoletja. Takrat se je pojavilo na trgu ceneno kitajsko in indijsko živo srebro. Proizvodnja v Idriji je skoraj usahnila. Kriza je trajala polnih dvajset let. Ob koncu istega stoletja pa je rudnik doživel 20 let izrednega razcveta. Takrat je šlo živo srebro izredno dobro v prodajo, našli pa so med sedmim in devetim obzorjem tudi izredno bogata nahajališča. Takrat so zgradili današnja jaška Borba in Delo, v rudniku pa je delalo 900 rudarjev.Tehnični razvoj rudarjenja je bil seveda odvisen od gospodarske moči podjetja in sposobnosti ljudi, ki so delo vodili. Leta 1838 je dobil rudnik prva dva parna stroja na Slovenskem za pogon črpalk v dveh izvoznih jaških. Leta 1874 so prvi na Slovenskem začeli s poskusnim strojnim vrtanjem. V redni obrat pa je bil stisnjen zrak uveden šele 1916 leta. Vendar so knapi še dolgo vrtali na roko. Rudo so v začetku dvigali iz jame s škripci, pozneje gepli, ki jih je gnala živina; že zelo zgodaj pa so v Idriji uvedli za dvigala pogon z vodnimi kolesi. Prvi parni stroj za dvigalo so postavili leta 1871, prvi električni stroj pa leta 1912 na jašku Borba, ki obratuje še danes. Prvo elektrarnico so zgradili v Pečniku leta 1903. Leta 1906 je začela voziti rudo iz "bašerije" sredi mesta v topilnico prva električna lokomotiva, ki je služila do leta 1957, ko je prevzela prevoz moderna žičnica. Svetovno znani so vodni pogoni idrijskih rudniških naprav. Že leta 1596 so speljali vodo po 3440 m dolgih rakah od Kobile na Idrijci do rudnika. Ta voda je gnala velika vodna kolesa pri jaških Barbara, Terezija, ki so poganjala naprave za izvoz rude in črpanje vode, dalje naprave v separaciji in rudniških delavnicah. Pri jašku Delo je še danes ohranjena "kamšt",t.j. vodno kolo za pogon črpalne naprave v jašku Delo. Tudi razvoj tehnologije pridobivanja živega srebra iz rude je bil skozi stoletja zelo pester. V začetku so rudo žgali v kopah, podobnih ogljenicam. Živo srebro se je nabralo v glinenem pokrovu in zelenih vejah, s katerimi so kopo pokrili. Izgube Hg so bile seveda velike. Sredi 16. stoletja so začeli rudo žgati v retortah, ki so bile sestavljene iz dveh velikih glinastih loncev. V spodnjem je bila ruda, pod katerim so kurili, v zgornjem pa so, se nabirali živosrebrni hlapi. Ta postopek se je z izboljšavami ohranil do srede 18. stoletja. Takrat so uvedli uspešnejše železne retorte. V tistem času so že začeli izkoriščati siromašnejšo rudo, ki so jo plavili, prebirali in drobili v kamnitih stopah. Takrat so postavili ob robu mesta "bašerijo", t.j. separacijo, ki je s preureditvami služila do leta 1957. Sredi 19. stoletja so postavili t.i. jaškaste peči, ki so se z bistvenimi izboljšavami ohranile do leta 1960. Topilnica je bila takrat na levem bregu Idrijce na današnji Prejnuti. Leta 1870 so začeli seliti topilnico na desni breg, kjer je še danes. Zelo uspešno je bila topilnica modernizirana v zadnji tretjini 19. stoletja, ko so uvedli znane Špirek-Čermakove peči, ki so se z leti razširile po vsem svetu. Zadnja, izboljšana, je ugasnila šele leta 1974. Po letu 1960 so vso predelavo rude začele postopno prevzemati moderne rotacijske peči. Razvoj mesta je bil v celoti podrejen razvoju rudnika. Z masivnimi obratnimi in upravnimi stavbami so zasedli ravninske dele kotla, rudarji pa so si hišice postavili po bregovih, kamor so vodile strme stopnice in s prodniki tlakovane steze. Značilne rudarske hiše, ki jih je ohranjenih le še nekaj, so imele številne prizidke, ki so nastajali z naraščanjem družine ter majhna okna in strme strehe - zaradi ostrih zim. Na sprednji strani so imele več nadstropij, zadaj pa se je sleme skoraj dotikalo strmega brega. Šele v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20, stoletja je rudnik zgradil kakih trideset stanovanjskih zgradb "prhavzov", za uradnike in delavce. Tako podobo je Idrija ohranila vse do osvoboditve leta 1945, le da se je v drugi polovici 19, stoletja obratnim zgradbam v dnu kotla pridružilo še nekaj večjih meščanskih hiš, ki so začele tvoriti mestno jedro. Danes stare Idrije, recimo izpred 40 let, ni več. Mnoge mogočne rudniške stavbe so odslužile in izginile. Tiste pa, ki so ostale, se počasi izgubljajo v senci novih, velikih stanovanjskih in poslovnih zgradb. Do leta 1607 je naselje z okolico spadalo pod tolminsko gospodstvo in za kratek čas, do leta 1623, pod dornberške grofe. Od tedaj naprej je Idrija z okolico samoupravna enota. Trg je Idrija postala v 17. stoletju, v drugi polovici 18. stoletja pa mesto z lastnim grbom in zastavo. Do leta 1848 je imela vso upravno in sodno oblast rudniška gosposka, kot v vseh rudarskih krajih. Vladajoča gospoda sta bila rudniški predstojnik in rudarski sodnik. Vmes je nekoliko več svoboščin prinesla le tretja francoska zasedba, ko je mesto dobilo prvega župana - mera (maire). Šele revolucionarno leto 1848 je prineslo nekaj več svoboščin in samouprave. Dobili so prvega voljenega župana in odbornike. Ti so županovali do leta 1924, ko so jih Italijani odpravili in postavili komisarje, ki so bili izključno Italijani. Šele leta 1945 so si začeli Idrijčani svobodno krojiti lastno usodo. Ta del zgodovine našega mesta pa nam je itak svež in znan. V Idriji je ostalo iz starih časov nekaj znamenitejših stavb: grad Gewerkenegg je bil zgrajen v letih 1522 do 1532. Služil je za stanovanje rudniškemu oskrbniku, za rudniške pisarne, sodnijo in davkarijo. V nevarnih časih so vanj spravljali živo srebro in cinober. Gledališče, kjer je danes kino, je bilo sezidano leta 1769 iz gradiva, ki je ostalo pri zidavi rudniškega "magazina". Ta gledališka stavba je najstarejša na Slovenskem. "Magazin" so sezidali v letih 1768-69 in so v njem hranili različen rudniški material in živež, ki so ga delili rudarjem kot del plačila: Danes je stavba zaščitena kot spomenik: Glede prometnih zvez s svetom je bila Idrija vedno revna. Do leta 1760 so vanjo vodile le tovorniške poti. Tega leta so namreč zaključili preurejanje poti Idrija-Dole-Trata-Vrhnika v vozno cesto. Leta 1825 so odprli vozno pot v Žiri in po "ključih" v Črni vrh ter dalje na Vipavsko. Leta 1859 so dogradili cesto skozi Zalo do Logatca in je z njo dobila Idrija zvezo z železnico Dunaj-Trst. Proti Sp. Idriji in dalje na Tolminsko so začeli graditi cesto leta 1870. Vrsto ozkih, vendar dobro zgrajenih cest, ki jih srečujemo na naši planinski poti, je zgradila italijanska država v vojaške namene. Marsikatera od teh danes dobro služi našim ljudem. Šolstvo v teku stoletij. V Idriji je bila želja po izobrazbi vedno živa. Prva enorazredna šola je bila ustanovljena leta 1580 za časa protestantizma. V tej šoli je učil znani Jakob Petelin - Gatius. V času prosvetljenstva je Idrija dobila trirazredno "glavno šolo". Do leta 1877, ko je bilo dograjeno novo šolsko poslopje, ki še danes služi svojemu namenu, je mesto dobilo še četrti, peti, šesti in sedmi razred. V tem poslopju so delovale še nedeljska, obrtna, godbena in risarska šola. Od leta 1784 do 1797 je bila v Idriji dvorazredna gimnazija, ki je pod Francozi postala licej s slovenskim učnim jezikom. Leta 1901 so v Idriji ustanovili prvo slovensko realko, ki je bila sploh prva slovenska srednja šola. Zanjo so leta 1903 zgradili novo slikovito poslopje, kjer je še danes šolski center. Italijanski okupatorji so realko leta 1923 ukinili; zadnji maturanti so jo zapustili leta 1926. Čipkarska šola je bila ustanovljena leta 1876 in posluje brez prekinitev še danes. Ko je v Idriji deloval učenjak A. Scopoli (1754-69), je bila tu rudarska šola, od 1892 do 1908 pa tudi gozdarska. Prva leta po vojni so v Idriji delovale osnovna šola in nižja gimnazija, vajenska šola lesne in kovinarske stroke, nižja gozdarska šola, rudarska ind, šola, nižja glasbena in čipkarska šola. Danes je v Idriji šolski center, ki združuje gimnazijo, vzgojiteljsko in administrativno šolo ter strojni oddelek srednje tehnične šole. Osemletka je samostojni šolski zavod. Idrija je skoraj vso svojo zgodovino životarila v avstroogrski monarhiji. Njeno bogastvo pa je seveda marsikoga mikalo. Leta 1509 so jo za nekaj mesecev zasedli Benečani. Francozi so bili v Idriji trikrat: leta .1797, 1805 in od leta 1809 do 1813. Ob zadnji zasedbi so uvedli marsikaj naprednega tako pri občinski, kot pri rudniški upravi. Leta 1918 so Idrijo zasedli Italijani. Takrat se je začelo v Idriji, posebno po zmagi fašizma v Italiji, najmračnejše obdobje v zgodovini mesta in rudnika: Slovenski živelj so preganjali na vsakem koraku; ukrenili so vse, da bi ga poitalijančili. Rudnik so le grobo izkoriščali, vanj pa niso vložili ničesar, niti znanja, niti denarja. Idriji kot kraju niso dali ničesar; ostal je tak, kot so ga dobili: zanemarjena vas. Leta 1943, po kapitulaciji Italije, so se poparjeno, pobrali iz Idrije, potem ko so jim slovenski partizani, med njimi Idrijčani, prizadejali marsikatero bridko. Kmalu po odhodu Lahov so kraj zasedli Nemci in ga zapustili v maju 1945. Šele takrat je Idrija prvič v zgodovini resnično svobodno zadihala.

Podroteja - Zagodov vrh – Sivka 4 ure 45 minut

Sedaj; ko smo si ogledali Idrijo in spoznali njeno zgodovino, se vrnimo v Podrotejo, kjer smo zapustili našo pot. Prav v Podroteji zapuščamo tudi zakraseli svet krednih apnencev in zg. triadnih dolomitov, ki so nas spremljali na vsej poti od vznožja Zagrebenca in struge Idrijce, preko Zadloga, Mrzlega loga, Javornika in Črnovrške planote. Preostali del poti, ki je pred nami, pripada zopet razgibanemu svetu predalpskega hribovja, s pestrimi kameninami in hitrimi spremembami v izgledu pokrajine. Pri Podroteji prečkamo cesto Godovič - Idrija in se ob zidani baraki in robu gozdička povzpnemo na kolovoz, ki pripelje od kmetije Zagoda. Ob nasadu smrek nas kolovoz vodi v gozd in nato strmo navzgor skozi Požare po južni strani Zagodovega vrha. Na manjšem sedlu dospemo do boljšega kolovoza, kjer nadaljujemo v levo, mimo studenčka in strme senožeti. Od tu je lep razgled na Skalovnik, to je kraško ozemlje na drugi strani globoko vrezane struge Zale. Ta je sedaj že globoko pod nami in hrup avtomobilov prihaja le še slabotno do nas. Kolovoz se še enkrat dvigne skozi gozd in že smo pri prvi kmetij i - pri Govekarju, po katerem domačini tudi imenujejo bližnji Zagodov vrh. Do tu smo rabili iz Podroteje 1 uro 15 minut. Žig. Ozka cesta pelje do naslednje kmetije pri Podobniku- Tu čez poteka idrijski prelom, ki Se nadaljuje v dolino Ljubevčnice in Idrijo, na drugi strani pa proti Godoviču in Kalcam. Takoj za hišami zavijemo s ceste v levo in po kolovozu prispemo do kmetije Urbanovec. Na drugi strani ceste Rebro-Zala nadaljujemo po vozniku do naslednje velike kmetije - Lešetnice. Od Govekarja smo rabili 45 minut. Pot nadaljujemo po cesti proti Rebru, pri prvi hiši pred Rebrom pa zavijamo na desno po travnatem kolovozu in malo naprej od Leskovca prečkamo cesto Idrija - Dole. Zavijemo v levo skozi zaselek Tabor in po poljski poti gremo proti vasi Gore, ki je med najstarejšimi poseljenimi predeli naše občine. Tla ob poti so marsikje rdečkasta; barvo pa jim daje pisani konglomerat, ki na površini prepereva in tvori rdečkasto zemljo in ilovico. Že nekoliko oddaljena od vasi ob cesti Gore- Razpotje stoji opuščena kmetija Mrutnikar. Le 5 minut je do Mrutnega vrha tik nad kmetijo, kjer je spomenik 47 padlim partizanom, ki so med vojno padli v širši okolici vrha. Od Lešetnice do Mrutnikarja je 1 uro hoje. Tu se tudi srečamo s Slovensko planinsko transverzalo, vendar se naši poti ne križata. Idrijsko cerkljanska planinska pot namreč pri Mrutnikarju zavije proti severu. Po kolovozu se spuščamo deloma po gozdu in deloma po senožetih do ceste, ki nas skozi Idršek mimo večih kmetij pripelje na cesto Gore-Razpotje. Tu se srečamo s Slovensko planinsko transverzalo, s katero imamo skupno pot le do Ledinskega Razpotja, do koder je z Mrutnega vrha 45 minut hoda. Ledinsko Razpotje, razvodje med Jadranskim in Črnim morjem, je 720 m visok preval. Zaselek ima le nekaj hiš; prav na križišču je tudi gostilna. Med NOB so se v okolici odvijali cesti spopadi med partizani in Nemci. Najhujše boje z njimi so v novembrski ofenzivi 1943. leta bojevali borci 1. bataljona Gradnikove brigade. Z Razpotja vodi naša pot po cesti proti Ledinam. Pred domačijo pri Zajcu se odcepi levo proti Pečniku, do koder je slab kilometer vaške ceste. Levo v dolini pod nami je Sp. Idrija, levo in desno po travniku okrog nas pa bogata rastišča encijana. Pot gre ob vzhodnem robu Pečnika, preseče pot, ki pride iz Ledin in nadaljuje proti Gradišču. To je strm hrib nad Pečnikom, cigar pobočja na zahodni strani strmo padajo v dolino Idrijce. Z glavne poti, ki pelje po južni strani hriba, se odcepi v desno slab kolovoz, po katerem se vzpenjamo po vzhodnem pobočju. S poti je lep razgled na vas Ledine, eno najstarejših vasi naše občine, saj obstajajo podatki o naselitvi že okrog leta 1000. Takrat naj bi tukaj že tudi rudarili. Verjetno so poizkušali odkopavati železno rudo. V cerkvi sv. Jakoba iz leta 1540 sta zanimivi sliki Jurija Šubica. Med ljudstvom je še ohranjena legenda, da je na Gradišču v davni preteklosti stala utrdba, kar pa ni dokazano. Ob izstopu iz gozda nadaljujemo pot po senožeti do vrha prelaza med domačijama Kladnik na levi in Fujda na desni. V ovinku pred domačijo Fujda se odcepi levo po dolini voznik, ki pelje proti Tušarjevi Sivki. Obkroža nas mešani gozd bukev in košatih smrek, ob robovih košenin pa se svetlikajo bele breze. Na prelazu levo od Sivke (1008 ml, kjer se odpre čudovit pogled na predgorje in same vršace Julijskih Alp, se spustimo ob njivi navzdol ter pod obronkom dosežemo kolovoz, ki pelje desno proti Tušarju. Preden doseže domačijo pri Tušarju, se odcepimo levo po poljskem kolovozu proti domačiji Likar. Tu dobimo žig.

Z Razpotja do tu je eno uro, z Zagodovega vrha pa 3 ure 30 minut.

Sivka – Masore 3 ure 30 minut

Pot nadaljujemo po Slovenski planinski transverzali mimo domačij pri Cornu in Ocvirku do Znojil, ki leže na prelazu med Lanišem in dolino Idrijce. Tu se Idrijsko cerkljanska pot odcepi v levo; kolovoz se skozi gozd in senožet spusti v Zgornje Jazne. Pri zadnji domačiji se mimo hleva in kozolca spustimo po polju v Dolenje Jazne, a naša pot gre še nižje, v dno doline Idrijce. Sprva kolovoz, potem pa desno travnata steza, ki nas med sadovnjaki pripelje do glavne ceste Idrija-Želin. Zaselek ob cesti - Travnik ima bife in trgovino ter redne avtobusne zveze v obe smeri. Pod cesto je most čez Idrijco, pred nami pa dolgo strmo pobočje Masor z osamljenimi kmetijami. Od mostu se razširjen voznik dviguje v desno navzgor mimo treh domačij, do prelaza na Jezeru. Stojimo na najvišjem mestu naše poti po Masorah; tu dobimo tudi žig. Nedaleč od domačije je bila med zadnjo vojno premična bolnica. S Travnika je hoda 1 uro 30 minut.

Masore - Bevkov vrh 4 ure 30 minut

Z Jezera nadaljujemo pot po gornjem kolovozu proti kmetijama Ledine in V razorju. Pot se vseskozi drži grebena, ki se zlagoma spušča. Iz Razorja se pot po goličavah, skozi grmičevje in gozd spusti skozi Grepišče do Črva, cigar poslopja stoje že nedaleč od Idrijce. Nižje prečkamo Otuški potok, pri mostu čez Idrijco pa gremo na njen desni breg in že smo na cesti Idrija - Tolmin; levo je križišče za Cerkno. Nekaj raztresenih hiš ob cesti tvori zaselek Želin, ob odcepu za Cerkno je tudi gostilna. Z Jezera do Želina je 1 ura 30 minut. V strmi skalni steni, ki se dviguje nad križiščem, je vzidana spominska plošča, kjer so Nemci 13. 11. 1943 postrelili 12 ujetih partizanov, enemu izmed njih je z morišča po naključju uspelo pobegniti. Med več spopadi na območju Želina naj omenimo le srdite boje v zimi 1944/45, ki jih je z Nemci bil jurišni bataljon XXXI. divizije. Malo pred ploščo se s ceste vzpne steza do domačije na Tratah, ki je tik nad križiščem, nato po košenici strmo navzgor do gozda in čez cesto do cerkve na Straži. Ime, kot tudi vzvišena lega na težko dostopnem kraju nad dolino Idrijce, spominjata na čase turške nevarnosti. Med več hišami se po pestro zelenih in rožnatih tufskih kameninah vzpenja kolovoz, na manjšem sedlu pa se v desno odcepi grebenska steza, ki nas skozi hrastov gozd, grmičevje in senožeti privede do ceste pod Lajšami. Po njej gremo v desno do nižje ležeče domačije v Trbovju in še naprej v grapo do Zaganjalce. To je intermitentni izvir, katerega jakost dobre tri minute narašča in isto toliko upada. Čudna igra izvirka je še nepojasnjena skrivnost narave. Iz doline do sem gor je hoda za 1 uro 15 minut. Pot nadaljujemo po kolovozu navzgor proti domačiji Za krogom, po stezi pa še do zaselka Na krogu, kjer se svet odpre in zravna. Naprej se steza vije čez greben proti vzhodu, zopet v dolino, mimo nekdaj starega mlina, danes pa počitniške hišice in se znova dvigne do kmetije Za klancem. Zatem se pot strmo dviguje proti Bevkovemu vrhu. Mimo domačije Na kalu prispemo do kapelice na vrhu Bevkovega vrha (1051 ml, kjer se naša pot sreča s Slovensko planinsko transverzalo in Loško potjo. Od Zaganjalce do vrha je 1 ura 45 minut. V neposredni bližini vrha, na njegovi južni strani, je kmetija pri Slabetu. Med NOB je bila važna partizanska postojanka, ki je s prvimi partizani sodelovala že poleti 1942. Tu je bil center obrambe primorskega partizanskega središča, svobodnega Cerkna. Košenice Bevkovega vrha so bogato porasle z alpsko floro, a najpogostnejši je tod spomladanski žafran.

Bevkov vrh- Kladje 1 ura 30 minut

Od kapelice na vrhu se spuščamo ob drogovih električne napeljave po senožeti tik pod TV pretvornikom na levi strani do makadamske ceste, ob kateri je majhna ravnica. Na njej stoji sodobno obnovljena kmetija Na ravni, kjer je bila pred in med drugo svetovno vojno gostilna. Mimo kmetije na Veharšču na desni in V dolini na levi se makadamska cesta zelo hitro dvigne v isti smeri do razdelilne trafo postaje, od koder že uzremo veliko kmečko hišo pri Bendetu. Tu dobimo kontrolni žig Bevkovega vrha. Po lepem kolovozu nadaljujemo do ceste, ki se spusti do kmetije Za vrhom, nato spet po kolovozu do ceste, ki povezuje Kladje z Lajšami. Od odcepa do vrha Lajš nas vodi na daleč vidna gramozna jama pod vrhom. Na Lajšah je TV pretvornik ter betonski steber, na katerem so označene strani neba. Z vrha je krasen razgled na Cerkno in okoliške vasi, ki so nanizane pod pobočji Porezna. Proti severu pa se nam kot na dlani razprostirajo predalpski hribi: Porezen, Črna Prst, Rodica itd. Vračamo se po isti poti mimo gramozne jame do križišča, kjer sedaj zavijemo levo. Cesta pelje preko travnika do Kacina, nato skozi košat, z bukvo in smreko poraščen gozd do Kladja (787 m). Karbonatna tla so za nekaj časa zamenjali glinasti skrilavci, naša najstarejša kamenina. Zaselek Kladje je del Podlanišča in spada v idrijsko občino. V starih časih pa je Podlanišče pripadalo loškemu gospodstvu. Na vzpetini nad koritom pitne vode ob glavni cesti je spomenik iz NOB, kapelica, zapuščena stavba bivše osnovne šole in nekaj hiš.

Kladje - Škofje – Cerkno 2 uri 30 minut

Ko prečkamo glavno cesto Cerkno-Škofja Loka, nadaljujemo pot mimo vojašnice, za njo pa s ceste zavijemo v levo na kolovoz. Skozi senco košatega mešanega gozda gremo mimo posestva pri Ratovžu, kjer se po travniku dvignemo na greben. Od tu uzremo na desni odprto dolino, kjer sredi travnika stoji kmetija pri Jeramu. Tu dobimo žig Škofja, kamor se moramo še povzpeti. Pot nadaljujemo proti Vrh ulce (814 ml, kjer pri križu prečkamo cesto Cerkno-Podpleče. Kolovoz se vije naprej po travniku, skozi majhen gozd in spet po travniku do vikenda. Po grebenu pridemo na vrh Škofja (974 m), kjer so na betoniranem stebru zarisane strani neba. Nudi se nam spet krasen pogled na vse strani. Z vrha se vidi tudi na Vrh ulce, kamor se je treba vrniti po isti poti ali naravnost po strmem travniku navzdol. Na Vrh ulce se s ceste proti Cerknemu odcepi v desno steza mimo dveh porušenih vojaških italijanskih kasarn do ceste, ki pelje preko pobočja Škofja v Novake. V bližini zapuščene hiše steza prečka cesto in pelje skozi gozdiče in jase mimo hišice pri Očancu do domačije Nakančer, ki je tik ob asfaltni cesti Cerkno - Škofja Loka. Dobrih 100 m v smeri proti Cerknemu stoj i spomenik iz NOB v spomin padlim partizanom iz vasi Čeplez in Planina. Dočim zgornje dele hriba Škofje grade temnosivi apnenci in dolomiti zgornjepermske starosti, se pri Planini pokažejo na površini zelenkasti in rdečevijolični grodenski peščenjaki in skrilavci. Grade tudi notranjost hriba Škofje, v njih pa je že več stoletij znano orudenje z bakrom. Zgodovina prvič omenja ta kraj leta 1738, ko so odprli Karolijev rov, a so ga kmalu opustili. Rudnik je redno obratoval le v času italijanske okupacije, to je med obema vojnama. Iz tistih časov so ostale nekatere rudniške naprave in kapela sv. Barbare. Raziskave po 2. svetovni vojni so pokazale, da ima rudnik premalo zalog bakra, da bi se ga izplačalo izkoriščati. Asfalt pelje še nekaj sto metrov do Čepleza, kjer se na ovinku tik pred domačijo pri Luku odcepi steza na levo strmo navzdol, prečka glavno cesto, nakar se vije po travnikih in sadovnjakih do Cerkna. V hotelu ETA dobimo žig. Cerkno je trg, ki leži v kotlinici ob južnem vznožju Porezna. Čas njegovega nastanka nam ni točno znan, vemo pa, da je že od davnine tod vodila tovorna pot iz Soške v Poljansko dolino. Na Gradišču, vzpetini zahodno od Cerkna, je v rimski dobi stala utrdba. Tu so našli rimski denar, utrdba pa naj bi bila z rovom povezana s Cerknim, oziroma potjo, ki je vodila skozenj. Kraj je bil verjetno poseljen v 12, stoletju, iz 13. stoletja obstaja že cerkev sv. Jerneja, v kateri so zanimive freske in grobnica. Cerkev sv. Ane je iz leta 1714, v njej pa so zanimiva dela baročnih slikarjev Berganta, Goršeta in domačina Jakoba Razpeta. Legenda pravi, da je prvotna cerkev sv. Ane stala že mnogo stoletij pred sedanjo, a je bila porušena. Kraju pod Lajšami, kjer naj bi stala, pa še danes pravijo Na sv. Ani. Od 15. stoletja dalje se Cerkno ni več razvijalo. Pred prvo svetovno vojno so v njem sezidali edini javni stavbi, to je sodno poslopje ter zadružno poslovno stavbo. V času italijanske okupacije sta bili zgrajeni velika vojašnica in stanovanjski stavbi za oficirje, pa tudi nekateri trgovci so povečali svoje poslovne prostore. Kljub temu, da je bilo Cerkno le podeželska vas, je bilo tu že zelo zgodaj ustanovljeno čitalniško društvo in kulturno življenje je bilo živahno vse do prihoda Italijanov, ki so prepovedali sleherno dejavnost slovenskega življa. Po razpadu Italije je kraj postal "prestolnica" partizanskega gibanja na Primorskem. Tu se je odvijalo pestro vojaško, kulturno in politično delovanje. V nekdanji vojašnici je bila 1. oktobra 1943 leta ustanovljena XVI- SNOB Janka Premrla Vojka, kraj pa je bil precej časa tudi sedež IX. korpusa. Žalosten dan v teh najsvetlejših dneh je bil 27. januar 1944. leta, ko so Nemci s pomočjo izdajalcev napadli VI. partijski tečaj in pri tem pobili 47 tečajnikov. Njim je posvečen spomenik na Brdcih. Partizansko središče je bilo Nemcem trn v peti, zato so ga 19. marca 1944 napadli iz zraka. Trije avioni so v presledkih ves dan preletavali nad kotlino, mitraljirali in bombardirali tako da so Cerkno porušili skoraj do tal. Po vojni je Cerkno vstalo iz ruševin. Kmalu se je pričela razvijati industrija, katere nosilec je tovarna elektrotermičnih aparatov ETA; poleg tega ima kraj še lesno industrijo in avtoprevozno podjetje. Zadnja leta so bili zgrajeni tudi številni novi objekti, med njimi osnovna šola- spomenik NOB. Zanimiva je knjižnica Franceta Bevka; turistična zanimivost so pustni nastopi "laufarjev'. V kraju je preko 30 obeležij in spomenikov iz NOB. Med njimi je eden najlepših spomenikov iz NOB pri nas, ki simbolizira partizansko mater, ko daje kruh partizanu. Veličastna je partizanska grobnica pri krajevnem pokopališču ob cesti proti Želinu, v kateri počiva skoraj 1000 borcev in bork NOB, ki so padli na ožjem in širšem območju Cerkna.

Cerkno - Labinje - Partizanska bolnica Franja 2 uri 30 minut

Na pročelju gostilne pri Lovcu nasproti avtobusne postaje visi zemljevid vseh planinskih poti in postojank v bližini Cerkna. Ozka ulica, imenovana Gasa, popelje do bivše gostilne pri Maksu. Pred njo zavije tlakovana pot na desno, v hrib Brdce, ki se dviga nad Cerknim. Omenjena pot, ki ni širša od enega metra, je črno zapisana v zgodovini NOB. Po tej poti je ob napadu na partijsko šolo zdrvelo v smrt 47 gojencev, ki so bili izdani od domačih izdajalcev. Strma pot pelje mimo spomenika padlim na Brdcih, oddajnika radia Cerkno, domačije pri Matečku, Magajneta v Ralnah, nato še mimo Bička in Melinarja. Tik ob poti, ki tod pelje po zelenkastih vulkanskih kameninah stoji na pol porušen turn sv. Miklavža, ki spada že v vas Labinje. Turn je ostanek rudarske cerkve, ki je po ustnem izročilu stala v 17. - 18. stoletju. Takrat so pod vasjo Labinje kopali zlato, zarušeni rovi so tod še dandanes vidni. Legenda pravi, da je zvon, ki je v tistih časih oznanjal vse dobro in slabo, napolnjen z zlatom in zakopan v neposredni bližini še stoječega turna. Komaj se odkrijejo na desni strani Labinje, že pripelje omenjena pot do prve hiše pri Lužarju. Samo nekaj deset metrov levo proti Počam se nahaja kmetija pri Orehovcu, kjer dobimo žig. Glavna pot, ki je razširjena v cesto, pelje iz zgornjega dela Labinj ali Košenije v spodnje Labinje ali Vas. Tu je na pročelju kmetije pri Sourčenu vzidana spominska plošča, saj je bila tu med NOB partijska šola, sedež zavezniških misij, itd. Po kolovozu, ki pelje iz Labinj po ravnem do senožeti Krajc, kjer se nam na desni odpre pogled na cerkev sv. Trojice, v smeri kolovoza pa vas Poljane. V tej vasi je bil v času NOB pri kmetu Zariglcu štab IX. korpusa in XXXI. divizije, v vaški mlekarni pa zelo pomembna kurirska karavla P 35. Vas je strnjeno naselje, skoznjo pelje le ena pot, ki od zadnje domačije pri Primožu prečka pobočje Drnova (1005 ml. Hrib se strmo dviga nad vasjo, pot pa mimo domačije na Poklanišču, ki je na desni strani; prispe do gornjega in spodnjega Podnjivčana. Pot prečkata le dve grapi bistre vode. Prva priteče po soteski med Drnovim in Velikim Njivčem, druga med Velikim in Malim Njivčem. Drugi grapi pravijo Cerinščica. Komaj 100 m od Podnjivčanovih, pri katerih se je med NOB zbiral ves material za partizansko bolnico Franjo, zavije peš pot v sotesko Pasice, kjer so objekti SVPB Franja ohranjeni v nekdanji obliki. Bolnica je bila zgrajena med NOB in je delovala od 23.12.1943 do 5.5.1945. V njej se je zdravilo 522 ranjencev in bolnikov, postavil pa jo je s pomočjo domačinov dr. Viktor Volčjak. Ime je dobila po partizanski zdravnici dr. Franji Bojc - Bidovec. Oskrbuje jo Mestni muzej Idrija; ogled je možen vse leto. Iz omenjene soteske ni drugega izstopa, zato se mora planinec ali obiskovalec vrniti po isti poti nazaj do okrepčevalnice na parkirnem prostoru. V bolnici Franji ali pri oskrbniku je žig.

Bolnica Franja - Robidensko brdo - Črni vrh 3 ure 30 minut

S parkirišča se napotimo po ozkem kolovozu mimo domačije Čerinovše, zatem Komlonaršča in že sta mimo tudi kmetiji pri Graparju ter Na mostu. Takoj, ko preko mosta prečkamo potok Črnca, to je nekaj korakov asfaltne ceste, ki povezuje Novake s Cerknim, zavije v levo kolovoz. Na vrhu strmine, ki ji pravijo kar Klanc, nas čaka osnovna šola v Novakih, kjer znova prečkamo omenjeno asfaltno cesto. Tu je tudi spomenik padlim v NOB; nekaj korakov nižje je pokopališče s cerkvijo. Ta del je središče Gornjih in Spodnjih Novakov, znane partizanske vasice v soseščini bolnice Franja. Naprej pelje pot od kmetije Čendavše, sprva položno, nakar se prične strmo dvigati mimo domačije V bregu in še bolj strmo navzgor mimo kmeta Drlinka. Skozi visok, strnjen bukov gozd pridemo do domačije na Laniš, kjer uzremo že Robidensko brdo 1824 ml. Na Robidenskem brdu je nekaj hiš, pri Mezekovih pa dolgoletno planinsko zavetišče, kjer dobimo žig. Zavetišče je odprto celo leto, ima tudi prenočišče (2 sobi po 2 postelji). Oskrbuje ga PD Cerkno. Tu mejita Kranjska in Primorska; nekdaj je tu potekala državna meja med staro Jugoslavijo in Italijo. Od bolnice Franja do Robidenskega brda je 1 ura 30 minut hoda. .Z Robidenskega brda pelje pot večinoma po gozdu, po "Preske in Komšca" na Slugovo rajdo, dalje po makadamu na Tomaževo rajdo. Tu zavije steza naravnost povprek po strmem pobočju tik pod vrhom Črnega vrha do planinske postojanke na severozahodni strani vrha.Črni vrh (1288 m) zapira na severozahodni strani cerkljansko kotlino in nanj je speljana makadamska cesta iz cerkljanske, kot tudi davške strani. Planinska in lovska koča stojita ca. 40m pod vrhom. Obe koči sta v isti stavbi, ki je pritlična, kamnita in v breg prislonjena bivša italijanska vojašnica. Kočo upravlja PD Cerkno in je oskrbovana od druge polovice junija do konca avgusta. Tu je na voljo 21 skupnih ležišč in žig. S Črnega vrha je lep razgled na Cerkljansko in Davčo; proti severu se razkazujejo tudi naše Alpe z očakom Triglavom. Širše območje Črnega vrha gradijo srednje in zgornjetriadni "psevdoziljski skladi", ki sestoje iz temnosivega skrilavca podobnega karbonskemu, zelenih tufov in tufitov ter vmesnih leč apnenca. Na takih zakisanih tleh bogato uspevajo iglavci, v podrastju pa praprot, borovnice, brusnice in gobe.

Črni vrh - Porezen 3 ure 30 minut

S prvega blagega ovinka pred kočo, zavije steza po Zarobovski senožeti skozi hladen gozd, ki je posejan z jasami, do Tuškovega griča. Na desni strani se odkriva domačija Bičkar. Dalje čez travnat greben v lepo, odprto dolinico, kjer stoji kmetija pri Čumarju. Tu pot preide v cesto; ta nas pelje po ravnem skozi gozd, mimo domačije Na razpotju in do samega Razpotja, kjer prečkamo cesto, ki povezuje Cerkljansko z Davčo. Nedaleč od križišča na davško stran stoji gostilna pri Vrhovcu, ki se ukvarja s kmečkim turizmom. Naša steza pa se z Razpotja prične strmo dvigati čez senožet mimo kmetije Pod gozdom in res, pod vrhom tudi mi zavijemo v gozd in po njem prispemo do križišča kolovozov. Eden prispe s cerkljanske, drugi iz davške strani; po združenem kolovozu pa nadaljujemo pot skoraj po ravnem vzdolž pobočja Cimprovke (1253 ml. Preko lepe travnate doline Vrše in ravnine Beričice prispemo na vrh grebena Strugov, nato pa po grebenu v dolino na Velbniku. Na skrajnem južnem robu Velbnika, vrh Šaša, stoji lovski dom, ki ga je zgradila LD Porezen Cerkno. Ko steza prečka Velbnik, se dvigne na manjši greben, kjer se odpre naslednja dolina Medrce. Iz Medrc se steza dvigne naglo navzgor po grebenu na najvišji vrh idrijske občine- Porezen. Porezen (1632 m), najizrazitejši vrh v predgorju Julijskih Alp. Grade ga kredni ploščati apnenci z vmesnimi polami laporjev, ki mu proti jugu ustvarjajo njegovo značilno odsekano podobo. Na vzhodni in severni strani sega gozd visoko pod vrh, na južni in zahodni je pokrit s pašniki in senožetmi. Senožeti ne kosijo več, zato so vse do jeseni okrašene s čudovitim alpskim cvetjem, med njimi sama kraljica planin alpska možina. Številna je tudi divjad, kar nenazadnje izpričujeta lovski koči, postavljeni v pobočjih Porezna. Razgled z vrha je prav tako imeniten. Na severni strani stoji onstran tesne Baške grape dolga vrsta tolminsko-bohinjskih gora, izza Črne prsti gleda vrh Triglava. Pod nami se zajedajo v hribovje doline Selške Sore, Cerknice, Idrijce. Na južni strani je vse obzorje odprto, saj tja do morja ni višjega vrha od Porezna. Pogled seže čez Idrijsko hribovje na kraške planote, preko Loškega in Polhograjskega hribovja v Ljubljansko kotlino, preko Banjščice v Furlansko nižino. Na vrhu stoji spomenik 21 padlim partizanom, ki so v njegovem objemu padli v zadnji nemški ofenzivi 24. marca 1945. V bližini je stala stara koča, ki so jo cerkljanski planinci postavili 1907, a je bila po 1. svetovni vojni uničena. Nova koča stoji 20 m pod vrhom, na severni strani in se imenuje po narodnem heroju Andreju Borisu - Žvanu, ki je prav tu žrtvoval svoje življenje 24. marca 1945. Stavba je pritlična, kamnita, sodobno obnovljena italijanska vojašnica, ki je bila opustošena med zadnjo vojno. Kočo oskrbuje PD Cerkno v času od druge polovice junija do konca avgusta. Ima 40 skupnih ležišč in žig.

Porezen – Jesenica 2 uri

Z vrha se po zahodnem grebenu spušča steza na Mali Porezen in še naprej do Prehoda. Od tu nas mulatera popelje nekaj 10 metrov navzdol po pobočju do steze, ki zavije na desno, na Jamo. Z omenjenega sedla se vidijo na desni zapuščene kmetije v Baški grapi ter jasno izražena Zakojca, rojstna vas Franceta Bevka, na levi je nam že znana Cerkljanska. Steza pelje zložno po grebenu mimo razpadajočih planšarskih hlevov, nekdanjega planinskega pašnika Otavnik, kjer se spusti do lovske koče LD Otavnik. Nižje pod kočo zavije s steze ozka pot v levo tik nad vasjo Jesenica. Skozi gozd se spusti do travnika in steze, ki povezuje vasi Jesenico in Gorje. Tu se pričenja tudi makadamska cesta, ki nas mimo domačije pri Rudolfu pripelje na cesto Cerkno - Jesenica. Po njej je le še dobrih 100 m do vasi Jesenica, kjer pri kmetu Sourčenu dobimo žig. Ob cesti je postavljen visok spomenik iz hrastove oblovine, ki je posvečen 97 borcem in aktivistom, ki so jih Nemci ujeli v zadnji ofenzivi na Poreznu in 25. marca tu postrelili. Spomenik je posvečen tudi 24 padlim borcem in žrtvam vojne iz tega kraja.

Jesenica- Kojca- Reka 5 ur 30 minut

Iz vasi se dvigne pot do sedla in križišča Vrh ravni. Dobro markirana pot se spušča rahlo navzdol skozi strnjeni mešani gozd, nato po travniku in pred nami je po enourni hoji vas Zakojca. Pri Volarju, rojstni hiši Franceta Bevka, ki je te pašnike, grape, vasi in življenje v njih znal tako čudovito opisovati, dobimo žig. Iz Zakojce se steza sprva rahlo dviguje po sedaj zapuščenih njivah ob vznožju Kojce, nakar se z ostrejšim vzponom vije po zahodnem pobočju na vrh kopaste Kojce (1300 m). Vzidan žig. Gora, ki ima s svojo odmaknjeno lego na meji idrijske in tolminske občine le maloštevilne obiskovalce, si tega prav gotovo ne zasluži. Okrog nje so hribi precej daleč naokoli dosti nižji, tako da je z vrha lep razgled po vsej bližnji okolici. Na njej nameravajo postaviti tudi spominsko obeležje. Nekako do višine 1000 m je Kojca poraščena z visoko rastjo, proti vrhu preide v grmičevje, tu in tam se dviguje osamljeni vetrovnik. Zaradi karbonatne podlage se izvirki pojavljajo šele nizko v pobočjih, na travnatih jezikih tako bujno uspeva svojstvena flora, zlasti šmarnice. Z vrha se po stezi, ki pelje po vzhodni strani, spuščamo v okljukah do planote Rodne. Takoj ko prečkamo cesto Cerkno - Zakriž - Bukovo smo pri spomeniku iz NOB. Tu med vasema Orehek in Kojca je bil decembra 1942 leta prvi spopad med Italijani in partizani. V teh bojih so padli prvi štirje partizani na Cerkljanskem in njim je posvečeno obeležje. Dalje po planoti Rodne nas vodi kolovoz, ki zavije na greben in po njem pridemo do osamljene kmetije Na vrtači. Z grebena je lep razgled, tako proti vzhodu na Orehovsko grapo, Vrh Križa, Ravne, Jesenico, kot tudi proti zahodu v Police, Bukovo, Bukovski vrh in Laharno. Z Vrtače se pot naglo spusti v Orehovsko grapo do domačije pri Drvovškarju. Svet je pust, slabo rodoviten, saj dolomitna podlaga daje le tanko plast peščene zemlje. Po grapi pelje makadamska cesta do Idrijce, kjer je tik glavne ceste Idrija - Tolmin zaselek Reka, kraj, kjer se je naša pot sklenila.

SEZNAM KONTROLNIH ŽIGOV

1. Šebrelje 618 m

2. Jagršce 707 m

3. Jelenk 1108 m

4. Šturmovec 665 m

5. Hudournik 1144 m

6. Vojsko 1015 m

7. Tratnik 570 m

8. Hleviše 908 m

9. Čelkov vrh 1106 m

10. Javornik 1241 m

11. Koševnik 650 m

12. Zagodov vrh 730 m

13. Sivka 1008 m

14. Masore 690 m

15. Bevkov vrh 1051 m

16. Škofje 974 m

17. Cerkno 325 m

18. Labinje 650 m

19. P. B. Franja 550 m

20. Robidensko brdo 824 m

21. Črni vrh 1288 m

22. Porezen 1622 m

23. Jesenica 700 m

24. Zakojca 630 m

25. Kojca 1300 m

26. Kamplc (žig neobvezen)

KONTROLNI ŽIGI

1. Šebrelje	2. Jagršče
3. Jelenk	4. Šturmovec

5. Hudournik	6. Vojsko
7. Tratnik	8. Hleviše
9. Čelkov vrh	10. Javornik

11. Koševnik	12. Zagodov vrh
13. Sivka	14. Masore
15. Bevkov vrh	16. Škofje

17. Cerkno	18. Labinje
19. P. B. Franja	20. Robidensko brdo
21. Črni vrh	22. Porezen

23. Jesenica	24. Zakojca
25. Kojca	26. Kamplc (žig neobvezen)

Idrijsko-cerkljanska planinska pot je bila odprta 9. septembra 1979. Za dokaz o prehojeni poti je potrebno zbrati kontrolne žige, navedene v vodniku. Čas, v katerem je potrebno obhoditi pot je neomejen. Vodnik je v prodaji na PD Idrija, PD Cerkno, na planinski zvezi Slovenije v Ljubljani in PD Ljubljana matica. Po končani poti je vodnik z dnevnikom potrebno poslati na naslov PD Idrija, Trg Maršala Tita št. 4, 5282 Idrija. Po opravljeni kontroli vam bomo vodnik vrnili, v spomin pa bo vsakdo prejel še spominsko značko o opravljeni Idrijsko-cerkljanski planinski poti.

SREČNO NA POT!

PD Idrija, PD Cerkno